Intervju: Tjaša Železnik, igralka

Tjašo sem občudovala že leta nazaj, še ko je vodila nedeljske razvedrilne popoldanske oddaje na nacionalki. Vedno se mi je zdela taka naravna lepotica, neizumetničena, njena svetla lepota pa me je spominjala na Gwyneth Paltrow. Potem sem jo občudovala na različnih fotkah z rdečih preprog, kjer je za moj okus ena redkih Slovenk, če ne celo edina, ki se obleče zanimivo, minimalistično, okusno in elegantno ter nikoli ne zgreši. Z veseljem jo pogledam ;). Odkar se srečujeva na aktivnosti najinih hčerkic, pa sem jo spoznala tudi z vidika 'everyday lajfa', ne rdeče preproge, in lahko rečem samo, da je v živo enako ali pa še bolj luštna kot na fotkah. Zelo sem vesela, da si je vzela čas in se odzvala moji prošnji za en tak stilski intervju Odglavedopet.

Tjaša, če bi morala izbrati pet najbolje oblečenih znanih Slovenk, bi tebe zagotovo uvrstila mednje. Kako bi definirala (dober) osebni slog?

Hvala za kompliment, priznam, paše :-). Predvsem se rada ukvarjam s tem, z oblačenjem, oblačili, modo, trendi. Rada listam modne časopise, sledim znanim modnim blogerkam, na socialnih omrežjih sledim predvsem vsebinam, ki so povezana z oblačenjem, modo, modnimi trendi. Imam tudi svoje vzornice. Tako sem skozi leta, saj me vse to zanima že od najstniških let, in skozi svoje modne zaljubljenosti izoblikovala svoj osebni slog. Natančno vem, kaj mi je všeč, do katere mere lahko eksperimentiram in kaj paše moji postavi, letom in osebnosti.
Seveda pa vse to ni nujno za dober osebni slog, pomembno pa je, da te pri izbiranju in kombiniranju oblačil vodi veselje, strast, da imaš interes za modo, pa to sploh ne pomeni, da upoštevaš trende, ki so v veljavi tisti trenutek. Pomemben je tudi okus, ki pa ga je težko definirati, čeprav je po mojem mnenju manj relativen, ko si radi predstavljamo.

Kaj te pritegne na mimoidoči ženski, da jo dvakrat pogledaš? Je to lepota, dober slog, zanimiv obraz, kaj drugega?

Moram priznati, da me pri ženskah najprej pritegne samozavest, neka posebna energija, ki jo nekatere ženske imajo, lepota. Pa seveda tudi dober, včasih poseben slog oblačenja.

(foto: mediaspeed/slovenskenovice.si)

Kako bi opisala svoj slog? Se je tekom let spreminjal, se ti zdi, da si mu odvzemala/dodajala skladno z umetniškim, osebnostnim zorenjem?

Težko bi opisala, kakšen je moj slog, ker se zelo spreminja. Spreminja se s z leti, s trendi, odvisen je od navdiha, razpoloženja, hrepenenja, letnega časa in konec koncev tudi vloge, ki jo v tistem času ustvarjam. Na moje oblačenje vpliva marsikaj, včasih želim biti zelo športna, sproščena, včasih elegantna, poudariti svoje čare, svojo ženstvenost, včasih se oblečem trendovsko, s kakšnim posebnim oblikovalskim kosom ... Vedno premislim, kaj bom oblekla, nisem pa drzna, vedno se oblačim varno, nikoli zelo ne izstopam in tudi nikoli nisem. Tudi v najstniških letih ne, dlje od podloženih ramen ali pa popolne darkerske faze nisem prišla :-).

Ali imaš kakšne stilske ikone, ženske, ki te navdihujejo (vizualno ali sicer)? Morda obstaja lik iz literature ali filma, ki je na tebi pustil večji pečat, ne nujno v smislu dobesednega zgledovanja, vendar bolj kot neka sled, ki te spremlja ...?

Seveda imam svoje vzornice in kar nekaj jih je. Od nekdaj imam rada nesporno kraljico street stila, modno ikono Kate Moss, njen stil mi je pravzaprav najbliže. Spremljam Olivio Palermo, Poppy Delevingne, Garance Doré, pred leti sem bila naravnost zaljubljena v Alexo Chung. Zelo mi je všeč tudi modni slog sester Olsen skupaj z njuno cenovno povsem nedosegljivo blagovno znamko The Row.

Vem, da ne bo presenečenje, pa vendar, pred več kot dvajsetimi leti je s svojo kostumografijo velik vtis name naredil film Breakfast at Tiffany's. Všeč so mi tudi »kostumski« filmi, kot so Marie Antoinette, Ana Karenina, The Great Gatsby in še mnogi. Seveda ne morem mimo filma The Devil Wears Prada, ki ga mimogrede, obožujem, ter kultne serije Sex and the City. Obema je skupna kostumografka Patricia Field, ki je genialna.

Ali bi rekla, da te svet umetnosti in gledališča zaznamuje tudi v stilskem smislu? Se ti zdi, da imajo igralke in igralci poseben slog ter zakaj je temu tako?

Gledališče me stilsko ne zaznamuje, mogoče zato, ker me predvsem zanimajo trendi in na moj stil, kot rečeno, vplivajo druge stvari, gledališče morda le posredno. Mislim, da pri nas igralke in igralci nimamo posebnega sloga, nimamo nečesa, kar bi nam bilo v načinu oblačenja skupno. Moram pa priznati, da me stilsko navdušujejo ženske, ki nekaj tega gledališkega in umetniškega duha ter pridiha starih časov znajo vplesti v svojo garderobo. Na tem mestu pomislim na Blažko Muller Pograjc, ki jo občudujem tudi sicer, vsakič znova pa sem fascinirana nad njenim izborom oblek, čevljev, plaščev, nakita, torbic.

Kako bi ocenila slog Slovenk in Slovencev? Imaš izkušnje z življenjem v ZDA, bi lahko potegnila kakšne vzporednice?

Redke Slovenke in Slovenci me navdušujejo s svojim slogom oblačenja, na splošno bi rekla, da živimo v pomanjkanju dobrega stila, nimamo modne tradicije, kot denimo Francozi, manjka nam veselja, užitka in okusa pri oblačenju. Obleka ni na prvem mestu, zdi se, da je mnogim to povsem nepomembna stvar. Saj veš, obleka ne naredi človeka ;-). Razlogov za to je veliko. Malo se morda to spreminja zadnja leta, ker smo tudi mi del globalne vasi, pomaga nam internet, pa tudi cenovno ugodne blagovne znamke, ki so tudi pri nas in s svetlobno hitrostjo kopirajo trende, ki so jih pravkar ustvarile velike modne hiše.

Vzporednic med New Yorkom in Ljubljano skoraj ne vidim. NYC je meka za  marsikaj, tudi za modo, ulice določenih predelov recimo Soha, Meatpacking Districta ali Greenwich Villagea, vsekakor tudi Pete avenije in Madison avenije, so mnogokrat prava paša za oči. Ljudje se ponašajo s fenomenalnimi stili, tam vidiš vse. Gospe, ki so od glave do pet v Chanelu, poslovneže v brezhibnih oblekah, hipsterje v vseh fazah in oblikah, z bradami, hlačami na korenček, pa manekenke, ki se lahko oblečejo v karkoli pa so videti fantastično in s svojimi modnimi booki pod pazduhami hitijo po avenijah in izstopajo iz množice. In ženske, ki so preprosto kul, oblečene v jeans, t-shirt, dobre čevlje, so privlačne, sodobne, točno take, kakršne so všeč tudi meni.

Vedno si zelo lepo urejena ter izbrano oblečena – okusno, premišljeno in z ogromno občutka za kakovost in detajle. Katere so tvoje najljubše znamke, trgovine? Kje najraje nakupuješ? Imaš najljubše kroje in barve, h katerim se vračaš, ali tudi eksperimentiraš?

Rada kupujem na internetu in ponavadi kupujem blagovne znamke, ki jih dobro poznam in sem jih predvsem spoznala takrat, ko sem svoja dolga poletja preživljala pri sestri v NYC. Všeč so mi, predvsem za t-shirte, ki so obvezni del moje garderobe, znamke Splendid, T by Alexander Wang in James Perse. Najboljše čevlje delajo Italijani, natančneje Fiorentini+Baker, rada imam tudi angleško znamko klasičnih moških čevljev, ki jih seveda delajo tudi za ženske, Church, zadnje čase pa so mojo omaro za čevlje naselili tudi čevlji Francozinje Isabel Marant, seveda pa ne morem brez superg Nike in klasičnih allstark. Ker rada nosim obleke, imam tudi pri oblekah svoje najljubše znamke, med njimi so Saloni, Top Shop Uniqe, M for Missoni ...

Kupujem tudi v Zari, HM-u, Top Shopu, rada imam tudi znamki Scotch and Soda, Marco Polo... Lahko bi pisala in pisala, znamk je res veliko, tistih najljubših kot je Stella McCartney, Isabel Marant, Erdem in podobnih pa si ne morem privoščiti niti na razprodajah :-).

Kakšen je tvoj odnos do kozmetike, parfumov, modnih dodatkov? Najljubši izdelki, znamke?

Našla sem svoj najljubši parfum in že leta ga uporabljam, to je Stella Stelle McCartney. Rada imam MAC, ko gre za dekorativno kozmetiko, pri kremah za nego telesa in obraza pa imam kar en mali asortiman najrazličnejših izdelkov, ki pa jih ves čas tudi menjavam.

Čevlji ali torbice ;)?

Čevlji.

Kvaliteta ali kvantiteta?

Definitivno kvaliteta, ker pa sem na nekatere kose kar malo preveč navezana, je zadnje čase prisotna tudi kvantiteta.

Še zadnje vprašanje ─ kje se vidiš čez 10, 20 let?

Vidim se tu kjer sem, ne želim si drastičnih sprememb, želim si le zdravja, sreče ter profesionalnih izzivov.

(foto: Tjaša Železnik)

Intervju: Ksenija Krevs, life coachinja

Ksenija, zdi se, kot da smo ženske dandanašnji postavljene pred kar hude pritiske. Uspešne moramo biti v službi, dosegati osupljive rezultate, biti dobre žene, popolne mame, iznajdljive gospodinje, kuharice, zdravnice in psihoterapevtke za potrebe lastne družine, odlične prijateljice, poleg vsega tega pa naj bi bile tudi kar najbolj 'fit' in se ukvarjale še s kupom zanimivih hobijev ... Smo si to breme naložile kar same ;)? Kako se ustaviti in reči 'dovolj imam'?

Tina, hvala za zelo zanimivo vprašanje. Predvsem je ključna razlika med tem, kar si ženska sama želi delati, torej kar jo res veseli, pri čem se počuti izpolnjena, ker ob tem ni praviloma nikoli utrujena in izčrpana, ter tistimi opravili in dolžnosti, ki jih opravlja, ker se naj bi tako spodobilo oz. je nujno, kajti nihče drug jih ne naredi namesto nje. Številna pričakovanja, kaj naj bi ženska vse počela, so družbeno in zgodovinsko pogojena in zelo globoko vsajena, ker so jih sprejele že naše prababice,  babice in mame, me pa v dobršni meri od njih. Zdi se mi, da ni ključno reči »dovolj imam«, temveč premisliti, »kaj res hočem«. Na povezavi: http://tvojamoc.si najdete brezplačno knjižico 'Kako poskrbiš, da se z nasmehom zbudiš' ter si z njo pomagate razjasniti, kaj v resnici hočete.

(foto: tvojamoc.si)

Ali se ti zdi, da veliko ljudi pristane na neko službo, delovno mesto samo zato, ker ta služba prinaša določen dohodek, čeprav v njej ne uživajo? Kako se spopasti z nezadovoljstvom na delu, ki ga simptomatsko opiše vsak ponedeljek izrečen stavek: 'Komaj čakam na petek!'?

Redna služba oz. prihodki izpolnjuje našo potrebo po varnosti. Ko jo v veliki meri lahko izpolni nekaj drugega, smo sposobni zamenjati službo, delo, ki nas ne veseli. Za začetek je nujno dvigniti svojo vibracijo, poskrbeti, da se najprej počutimo bolje. Ni smiselno izsiljevati sprememb v okolici, ker so samo odraz nas samih. Ko se mi spremenimo, bomo spremenili okoliščine in ne obratno. Večina tega noče slišati, ampak je res. Zame je zlata vreden nasvet: išči, kaj te navdihuje, delaj, kar te veseli, in bodi hvaležna za tisto, kar imaš. Šele potem gremo na polno v akcijo, da pritegnemo nove priložnosti, nova poznanstva, dobimo nove ideje … Podobno pritegne podobno, zato nima smisla ostajati v negativi in se pritoževati, ker se boste lahko samo še bolj.

Marsikdo trdo dela, gara, doživlja preizkušnje, pa vendar službenega uspeha kar ni in ni. Kljub trudu in potu ni obljubljene povišice, napredovanja ali boljše plače. Pride depresija, obup, živčnost, začaran krog ... Kaj je narobe? Kako se s tem spopasti?

Zgraditi moramo dovolj samozaupanja in se dovolj ceniti, da zares začutimo, da smo vredni dobrih stvari in da si zaslužimo več. Ne gre za besede, temveč za občutke, takrat se spremeni nekaj na naši energetski ravni, to drugi nezavedno zaznajo in se začnejo drugače obnašati do nas. Ko se mi drugače počutimo, drugače ravnamo in takrat smo tudi sposobni stopiti pred šefa in dobiti, kar si zaslužimo. Skozi ta proces odkrivanja lastne vrednosti gremo vsi, le da eni sami, boleče in počasi, eni pa si dovolijo raje pomoč in si poiščejo ustrezno podporo, da hitreje začnejo spreminjati sebe in s tem svoje življenje. 

Pravi razlogi, zakaj smo kar nezadovoljni in nas je preveč strah, da bi kaj spremenili, so temeljni občutki o sebi, npr. nisem v redu, nisem pridna, nisem dovolj pametna itd. Ti nas praviloma najmočneje sabotirajo in blokirajo,  da niti zares ne razmišljamo, kaj bi radi in kako do tega lahko pridemo. Nekako se vrtimo v mislih: »Drugi lahko, ker so bolj pametni, bolj izobraženi, bolj sposobni, imajo zaledje ali več denarja ali že kaj …« V resnici imajo drugi ljudje, ki so bolj uspešni, srečni in zadovoljni, samo bistveno manj notranjih blokad, bolj jasne cilje in se zato bolj sistematično lotijo akcije.

Kaj bi rekla, da je za vsakega človeka najpomembnejša naloga, ko razmišlja o svojem življenju in vseh področjih le-tega (kariera, družina, odnosi, fizična kondicija ...)? Česa v življenju potrebujemo več in česa manj?

To lahko odkrije samo vsak zase. Res pa je za vse, da  potrebujemo več stika s svojimi občutki, ker so ti naši smerokazi. Ko se dobro počutimo, gremo v pravo smer. Kadar se slabo počutimo, nas nekaj zvija, nas stiska,  a zamahnemo z roko in gremo vseeno po isti poti, so to signali, da smo zavili s prave poti, zelo enostavno.  Saj vsak zase točno ve, kdaj ignorira tisti tihi glasek, misel, občutek, ki prigovarja, kaj naj stori, a najdemo cel kup razlogov, da mu ne sledimo. Zato pa je najpomembneje začutiti ter raziskati, kaj hočemoKo si oblikujemo svojo vizijo življenja, začnemo zelo dobro razlikovati, česa potrebujemo več in česa manj.

Vse v življenju je prepleteno, zato tudi vidim, da v resnici sploh ni pomembno, kje se lotimo temeljitih sprememb, saj se nam to bogato obrestuje tudi na vseh drugih področjih. Katerokoli področje je lahko klic k spremembi, potem pa neizogibno napredujemo na vseh ravneh, da le razumemo mehanizem, da je treba spremeniti nezavedni program, ki ga nosimo v sebi. 

Je sreča univerzalna definicija? Ali uspeh lahko merimo? Kako vemo, da smo srečni?

Mislim, da univerzalna definicija ne obstaja, ker je dojemanje sreče osebno in kulturno pogojeno. Osebno pa verjamem, da srečo doživljam, ko uresničujem, kar si želim. Za to pa je nujno, da napredujem, rastem, se osebnostno razvijam in dajem. 

Uspešni smo,  ko napredujemo proti svojemu cilju.  Potrošniška kultura nam sicer uspešno vsiljuje miselnost, da sta  sreča in uspeh eno in isto, uspeh pa merimo oz. dokazujemo z denarjem, stanovanjem, hišo, večjim avtom… Če bi bilo to res, bi bili vsi milijonarji srečni, pa so res? Niti približno. Če pa zase zastavimo tako navdihujočo vizijo življenja, da si jo iz dneva v dan prizadevamo uresničiti, nujno neprestano napredujemo.

Kakšno vlogo pri vsem tem po tvojem mnenju igra človekova samopodoba? Ali jo ljudje gradijo na pravih koncih? Kako pomemben je videz?

Samopodobo razumem kot občutke, kako posameznik ali posameznica doživlja sebe. Poglejte svoje življenje in vidite lahko, kakšno samopodobo imate. Boleče resnično. Toda samopodoba je v večji meri ustvarjena do približno sedmega leta in je na nezavedni ravni, zato jo lahko sami, brez pomoči coacha ali mentorja,  zgolj počasi in še to le do določene mere spreminjamo. Vsaj takšne so moje izkušnje. Kje jo torej kdo gradi, si lahko vsak sam odgovori.

Velik del samopodobe je vezan na naš videz. Spet  ne gre toliko za to, ali smo res točno takšni kot z naslovnice, temveč ali se dobro počutimo v svoji koži, ali sprejemamo vse svoje obline ali pege ali barvo las. Tu se mi zdi, da je mnenje in nasvet strokovnjaka še kako dobrodošlo. Ko ženska začuti, da je lahko lepa in čudovita s primerno barvo las, obliko pričeske, s pravimi barvami in kroji, takrat to izredno pozitivno vpliva na samopodobo. Lahko je tudi to nekakšen zametek večjih in nezadržnih pozitivnih sprememb. Osebno sem najhitreje začutila, da se dojemam drugače, ko se lepše uredim. Seveda ni to edino, na čemer gradimo, je pa zelo opazen del v mozaiku samopodobe.  

Kakšno je tvoje mnenje o pomenu prvega vtisa? Kaj pa si misliš o tem, da je človek tako notranje kot zunanje bitje in da tudi urejena zunanjost odraža urejeno notranjost?

Ljudje imamo radi lepoto, urejenost, harmonijo. Večinoma to opazimo najprej pri oblačilih, frizuri in make-upu, zato nas urejeni ljudje bolj pritegnejo in kdor se tega zaveda, to rade volje upošteva. Še posebno velja, da je prvi vtis najbolj ključen ravno v poslovnem svetu, kjer dobiš pogosto samo prvo priložnost. Če takrat prepričaš ljudi, potem morda dobiš še drugo.

Hkrati pa sem pri sebi in pri kar nekaj svojih strankah opazila, da bolj ko smo notranje usklajeni, bolj nekako naravno se nam zdi, da smo tudi skladno oblečeni, z urejeno frizuro, ženske tudi vsaj malo naličene. Mislim, da to ljudje enostavno vemo, zato pa nas tudi avtomatično bolj pritegnejo urejeni ljudje, ker nekako zaznavamo to povezavo med notranjo in zunanjo harmonijo. Ko smo mi sami v harmoniji s seboj, opazimo tudi, kdo je samo urejeno oblečen, notri pa izgubljen,  torej kdo je zgolj narejen, in zato manjkrat nasedemo lažnemu prvemu vtisu.

Kaj je tvoja definicija skladnosti, dobrega sloga? Kakšen človek te pritegne? Je lepota 'merljiva' ali gre za kaj drugega?

Zame je skladnost celota: barve, kroji, frizura, ličila in velika mera zaupanja vase in sočutja, ljubezni  do drugih. Od nekdaj me pritegnejo ljudje, ki žarijo. Torej njihov nasmeh in slog odražata zadovoljstvo v življenju, s samimi seboj ali vsaj s svojim napredkom.

Ne vem, če je lepota merljiva, je pa dosegljiva vsaki ženski. Strinjam se z Audrey Hepburn, meni najljubšo stilsko ikono, ki je rekla: »Lepota ženske ni v oblačilih, ki jih nosi, postavi ali načinu, kako si počeše lase. Lepota ženske mora biti vidna iz njenih oči, ker so te vrata v srce, kjer najdemo ljubezen.« 

Ne sledim modnim smernicam, ker imam raje kakovostne osnovne kose, obvezno pa preberem blog Odglavedopet, ker izvem vse novosti za posamezno sezono in kjer so nasveti predvsem zelo življenjski in uporabni zame kot žensko, ki gradi svoj posel in vzgaja tri otroke. 

(Ksenija in Tina na dogodku '500 podjetnic', foto: Ksenija Krevs/tvojamoc.si)

Objava v februarski številki revije Ženska

Danes je izšla nova številka revije Ženska, v kateri je na kar treh straneh objavljen krasen prispevek o meni in mojem delu. Najlepša in srčna hvala novinarki Urši Černivec za krasen članek in seveda urednici za objavo!!!

Če kliknete na spodnje fotografije članka, dobite velikost, ki je primerna za branje. Ali pa skočite v najbližjo trafiko in kupite revijo, je cela zelo zanimiva ;).

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet in Sanja Martinec

Intervju: Nataša in Katja Skušek

_{Povejte prosim najprej nekaj stavkov o zgodovini zlatarne Skušek. Sama se spomnim vaše zlatarne med arkadami 'nunske cerkve', kot Ljubljančani rečemo cerkvi svete Trojice, že od nekdaj ... Zdaj ste odličen in usklajen tim Nataša, Katja in Mladen, kajne ...?}

_{Smo ena izmed starejših zlatarn v Ljubljani. Oče je začel z zlatarsko obrtjo pred približno 46 leti, sedaj pa z oblikovanjem nakita nadaljujeva midve, Nataša in Katja Skušek. Zanimanje za oblikovanje naju spremlja že od malega, Nataša je po izobrazbi akademska kiparka. Zelo veliko nama pomaga tudi Mladen (Natašin mož), akademski slikar, ki s svojimi idejami in rešitvami ted drugačnim pristopom dopolnjuje najin tim.
Še vedno pa nas enkrat na teden obišče tudi oče, ki ima veliko znanja in obvlada različne tehnike.}

(foto: Rok Flego)

_{Kakšen je vaš pristop k oblikovanju nakita? Na kakšen način pristopate k željam stranke? Na kaj ste pri izdelavi nakita pozorni?}

_{Stranke imajo po večini že izdelane ideje o nakitu, ki ga želijo nositi. Z veseljem pa tudi svetujemo, pomagamo z oblikovanjem, izbiro kamnov ... Skupaj s strankami, z vsako posebej, poiščemo najboljšo rešitev in izvedbo.
Pri izdelavi smo pozorni predvsem na to, da je nakit kvalitetno narejen. Okus je vprašanje (ali odgovor) vsakega posameznika, izvedba pa je v naših rokah. Blizu nam je ideja, da nakit »potuje iz generacije v generacijo«. Zelo nas namreč veseli, ko pridejo mlajši ljudje, ki so podedovali star kos nakita in si ga želijo nositi. V tem primeru nakit popravimo ali pa samo očistimo in osvežimo.}

_{Kako zlatarji 'tekmujete' s pojavom preštevilih cenenih kosov nakita na trgu? Ali se nošenje zlatega/srebrnega nakita in bižuterije izključuje? Lahko ženska istočasno kombinira poceni in dragocen nakit?}

Glede bižuterije nimava zadržkov, tudi sami jo nosiva, na splošno nama je »kič« všeč :D. Kombiniranje različnih materialov pri nakitu nama je v veselje, nisva za klasično umirjeno modo (čeprav jo lahko občudujeva), ampak za žive barve, poudarjene kose nakita, prav tako pri oblekah za kombiniranje različnih barv, vzorcev, slogov ... 

(foto: Matevž Paternoster)

_{Katere so osnovne zakonitosti pri izbiranju nakita? Na prvem mestu je seveda osebni okus ženske, to, kar ji je všeč. Na kaj mora biti še pozorna (velikost nakita glede na postavo in konstitucijo ženske? Izbor glede na njen slog in starost? …)}

_{Težko bi zaključili, da starost, postava, barva las in druge značilnosti telesa narekujejo določeno vrsto nakita. Kot ste rekli že sami, je izbira nakita odvisna od osebnega okusa. Včasih se tudi midve ne strinjava o tem, kaj komu paše, vendar spoštujeva odločitve strank in z veseljem tudi svetujeva, če se takšna želja pokaže.}

_{Kaj je za vas definicija dobrega osebnega sloga? Za kakšno/katero žensko, ki vstopi v vašo zlatarno, si rečete »Ta dama pa ima dober okus«? Kaj na ženskah občudujete?}

_{Kot sva že prej omenili, imava radi živahnejše kose, tako nakita kot oblačil ter kombiniranje slogov, ki stare stvari naredi nove. Nataša obožuje uhane, Katja broške in zapestnice.}

(foto: Matevž Paternoster)

_{Pri svojem delu opažam, da se ženske (sploh mlajše) pogosto nekako bojijo 'resnega' nakita, saj pravijo, da jih zlat (pa za naj bo iz belega ali rumenega zlata) postara, da se z njim počutijo kot 'stare dame' ... Kaj bi svetovali taki ženski, glede na to, da kvaliteten kos dragocenejšega nakita vsekakor povzdigne raven oblačenja in osebni slog na višjo raven? Je zlat nakit res rezerviran le za starejše?}

_{Opažava, da mlajši ne marajo rumenega zlata, ki pa je nama najljubši. Mogoče zato, ker sva že starejši :).
Je pa tudi to, da je srebro seveda bolj dostopno, tudi naši izdelki so bolj zabavni v srebru, saj ni prevelike omejitve z materialom. Zanimivo je tudi to, da mlajši ne marajo biserov, ki pa kasneje postanejo skoraj nepogrešljiv kos...}

_{Druga skrajnost od tega, da se ženske bojijo nadeti kos zlatega nakita, je ta, da si nase istočasno navesijo skoraj vse, kar imajo doma. Ali po vašem mnenju obstaja kakšno pravilo, koliko kosov nakita lahko nosimo naenkrat in katere?}

_{Ne, po svoje je tudi to zelo zanimivo, mogoče nama je všeč skoraj bolj, kot neopazni detajlčki.}

(foto: Matevž Paternoster)

_{Kateri so trendi, ki jih Slovenke imamo rade? Kaj pri Slovenkah 'vžge'? Kakšen je naš 'nacionalni attitude' do oblačenja, osebne urejenosti, stila v primerjavi z ženskami v tujini?}

_{Misliva, da ni razlik. V večjih prestolnicah se to seveda vidi, vendar je to zaradi večje količine ljudi in tudi več različnih stilov in slogov.}

_{Kako pa je z moškimi in nošenjem nakita?}

_{Pri nas moški večinoma pridejo po nakit za svoje drage J. Se pa zgodi, da si tudi sami zaželijo kakšen čisto poseben kos nakita, ki ga skicirajo, mi pa ga poskušamo čimbolje izdelati. Ravno pred kratkim smo delali obesek z znakom nogometnega kluba.}

(foto: Tina Martinec Selan) 

(foto: Tina Martinec Selan)

Nataša in Katja, najlepša hvala za zanimive odgovore in sodelovanje!

Intervju: Petra Greiner, ustanoviteljica Zavoda 13

Petra, tisti, ki te poznajo preko intervjujev v medijih, te poznajo predvsem zaradi tvoje hčerke Sofie, ki ima redko kromosomsko napako, zaradi katere si ustanovila Zavod 13 za pomoč staršem posebnih otrok. Tako se intervjuji s tabo obvezno dotikajo vsega, kar ti je prineslo starševstvo otroka s posebnimi potrebami, pa kot mami treh majhnih otrok, ter o manj lepih vidikih življenja, kot so obiskovanje zdravnikov, bolnišnic, terapij in podobno. Odkar pa pišeš svoj blog, te lahko spoznavamo tudi z drugega zornega kota.
V tem intervjuju bi rada spregovorila s Petro kot žensko, kakršno poznam že od zdavnaj – ko še nisva imeli otrok in sva vedno na dolgo in široko debatirali o modi, pa o ličenju, parfumih, modnem časopisju in podobno.

(foto: E2RD)

Odkar te poznam, si namreč vedno bila na tekočem s trendi, vedno brezhibno urejena, vedno si malce štrlela ven iz nekega povprečja tvojega rodnega Maribora. Ali si od nekdaj prava 'girl's girl' ali je bilo kdaj drugače?

Štrlela sem v črnih oblačilih in z nepočesanimi dolgimi lasmi, medtem ko je mama upala, da bom nekoč le oblekla vsaj krilo. Študij se je obrnil v bolj nosljivo smer in nekoliko vpadljivo zunanjost ob večerih, ko sem res tu in tam oblekla kratko krilo in pete.

Kako bi rekla, da se z leti spreminja tvoj odnos do lastne urejenosti, do nakupov, ...?

Vlagam v večne kose in nikakor ne varčujem pri vrhnjih oblačilih. Ne zapravljam pri cenenih majicah, kupim pa kvaliteten tekstil ne oziraje se na znamko. Tako sem denimo v Modianinem outletu odkrila slovensko znamko MH, ki jo kvari le izredno neestetski logotip, sicer sem zelo zadovoljna. Danes vem, katere barve so prijazne do mojih las, tona kože in osvojila sem ustrezne kroje bodisi kavbojk ali oblek. Bolj sem odprta za barvito in ne skrivam se v črnem. To obdobje je že davno za mano. Rada imam neobičajne barve in retro kroje. Po moji oceni je bila ženska v petdesetih in šestdesetih poslednja dama, danes so vse te smernice še kako žive, dam pa je vedno manj.

(foto: Rene Gomolj)

Zaradi narave svojega dela, pa tudi sicer, ker si zelo družabna, imaš veliko stikov z ženskami in damami. Kaj opažaš pri njih, so za tvoja (precej visoka) merila dovolj urejene ali ne?

V celem mestu čez dan opazim zelo malo žensk, ki so res urejene. Dame najdem le v gledališču ali na izbranem večernem dogodku. Iskreno pogrešam ženske mojih let, ki bi imele svoj poosebljen stil. V domačem mestu bi glede na vozni park morali imeti same odlično oblečene ženske, pa temu ni tako.

Bi lahko izpostavila kakšno žensko iz Slovenije ali tujine, ki ti je po svoji estetiki in urejenosti še posebej blizu?

Andreja Japelj je tista Mariborčanka, ki bi se s svojeglavo nonšalanco, vedno damskim pridihom in  unikatnim slogom lahko postavila ob bok vsem velikim. Pravzaprav jo iskreno občudujem in sem vesela, ko jo tako urejeno srečam v mestu. Žal je izjema in redek primerek, ki bi pri svojih letih ohranjala mladostni pridih z urejenim videzom.

Nekoč si v nekem intervjuju zapisala nekako v smislu, da ne maraš, kadar se ženske zaradi svoje neurejenosti izgovarjajo na materinstvo ali na majhne otroke. Se ti zdi to pogosto? Ali je po tvojem mnenju veliko dela, ki ga majhni otroci nedvomno prinašajo, vseeno združljivo z urejenostjo in s tem, da smo še vedno ženske?

Doma imam tudi sama povsem običajna oblačila, ki jih zaradi Sofiinih zahtev perem po tekočem traku, ko pa stopim iz stanovanja, se običajno uredim, kot da me čaka kaj posebnega. Ugotovila sem, da za 'navadni' izgled ali kaj posebnega potrebujem povsem enak čas, se pa v slednjem počutim veliko bolje. Zadnje mesece si res težko vzamem čas za svojo frizerko, ki je na drugi strani mesta, vendar imam zato le ozaljšano svojo barvo in dolžino, ki s krtačo še vedno ponuja urejenost. Za narastek in poškodovane konice ni nobenega opravičila.

Kakšen je po tvojem mnenju pomen osebne urejenosti v splošnem? Je videz nekaj površinskega, pavšalnega ali ima še kakšno 'dodano vrednost'?

Urejenost je del mene. Nikakor ne pogojuje moje osebnosti, ampak je odsev tistega, kar sem. Nikoli nisem razumela, da bi naj recimo duhovnost prezirala zunanjo urejenost. Zame je estetika pomembna in jo vključujem v ambient, kaže se v mojem slogu in je ne zanemarjam. Ne le zato, kako me zaradi tega dojema moja okolica, ampak kot rečeno, v tem urejenem slogu se počutim odlično. Rada kombiniram superge s krilom ali si jih nadenem za hitri sprehod po parku. Športna oblačila pa nosim le, ko vodim pilatesterapijo vsak ponedeljek zvečer.

(foto: Rene Gomolj)

Nekatere ženske mi povejo, da njihovim možem ni pomembno, kako so urejene, spet druge poudarjajo, da se urejajo predvsem za svoje može in partnerje, da prav zanje kdaj pa kdaj oblečejo krilo, visoke pete in podobno. Kakšen je tvoj mož in kakšna je njegova vloga pri tvoji urejenosti, ima nate kakšen vpliv?

Mož me je resnično spreobrnil iz športnega udobja, ki sem mu jaz rekla športna eleganca, zanj pa ta izraz sploh ne obstaja, k damski umirjenosti. Hvaležna sem mu, da sem ob njem odkrila ženstvenost, rdečo šminko in visoke pete. Na čase je le preveč neizprosen, ko pozabi, da imam tri otroke in nobene hišne pomočnice. Sicer pa je tudi sam redek primerek in se z otroki odpravi v park recimo v črnem suknjiču in 'plesnih' čevljih. Dober zgled, bi lahko rekli.

Imaš raje 'listanje' po spletnih modnih straneh ali po pravi, svetleči, dišeči reviji? Katera je tvoja najljubša modna literatura, kje iščeš svoje inspiracije za vsakodnevno kombiniranje, za posebne kose ...?

Če sem včasih prisegala le na ameriško različico Vogue, sem danes odprta tudi za druge modne revije (Harper's Bazaar, Porter, W magazine, Elle). Uživam ob pogledu na fotografije tujih blogov, ki ponazarjajo ulično modo. Do najboljših kombinacij pa pridem, ko mi zmanjkuje časa za iskanje želenega kosa in nato pride do povsem novega 'looka'. Ob zadnji večerni priložnosti, ko je izrez na obleki bil prevelik in sem iskala broško, sem si pomagala kar z malo večjim uhanom, saj sta v spalnici otroka že spala. Kot kaže, sem izurjena za hitro urejanje in uporabo različnih modnih dodatkov, da bi šla iz hiše zadovoljna.

Nazadnje še vprašanje: kaj si najraje kupiš, tako za dušo? Brez česa ne gre in kaj je obvezno zlo? Bi izpostavila kakšne konkretne znamke? Daješ prednost kvaliteti ali kvantiteti?

Za dušni mir so gotovo čevlji, saj s številko 35 v domačih trgovinah ostajam bosa. Znamko Marella sem vzljubila, saj so redki v mestnem jedru, ki ponujajo kvalitetne in damske kose. Najpogosteje kupujem vrhnja oblačila in obleke, ki jih uporabim za javne dogodke, povezane z našim zavodom. Posebne tope in jeans pa mi v glavnem ponuja Sisley. Sicer pa preproste majice kupim kar v H&M-ju, kjer imajo že organski bombaž. Nujno zlo so nogavice. Vendar jih nosim, kadar so temperature prenizke in bi brez njih gotovo zbolela. Zato se vedno sprašujem, kako sredi zime zdržije vse tiste mične gospodične, ki čakajo na modne revije velikih mest.

Res vsega zmožna šivilja mi veliko kosov spravi iz videnega v oblečeno. Pozna se, da je delala pri zahtevnem krojaču, zato je krajšanje, ožanje, preurejanje že kupljenih oblačil zanjo mačji kašelj. Galerija E2RD pa me je navdušila nad vpadljivimi uhani, potem ko sem nosila le njihove vidnejše ogrlice. Sedaj vem, da ob ušesnih okraskih ne potrebujem nobenega drugega težjega kosa.

(foto: Stanko Gruden)

Intervju z Milanko Fabjančič

Z akademsko slikarko in ilustratorko Milanko Fabjančič sva prijateljici že več kot desetletje in brez pretiravanja lahko rečem, da je ena najbolj barvitih žensk, kar jih poznam. Od nekdaj se mi je zdela zanimiva zaradi svojega prepoznavnega osebnega sloga, ki združuje ogromno vzorcev, potiskov in barv, njena oblačila in dodatki pa imajo obilico karakterja in ponavadi za seboj tudi dobro zgodbo. Kot mama dveh kratkohlačnikov in ustanoviteljica lastne blagovne znamke Ha ha! ima povsem poln urnik, a si je vseeno vzela nekaj minut in odgovorila na moja vprašanja. Mislim, da bodo fotografije delčka njenega vsakdanjika in zanimivi odgovori, ki jih je pripravljena deliti z bralci Odglavedopet, vsem nam v razmišljanje in morda tudi v navdih. Milanka, hvala za tvoj intervju!

(foto: osebni arhiv Milanke Fabjančič)

Kako bi definirala (osebni) stil na splošno? Kako pa bi opisala svoj slog?

Tak, da me poživi. Poln, ekscentričen, brez strahu in sramu. Znotraj podivjanosti pa uravnotežen ter brez naključij, z nujno piko na i.

Po kakšnem principu sestavljaš svoje outfite? Kako izbiraš barve zase? Ali gledaš na oblačenje in modne dodatke kot na sredstvo, s katerim se (tudi) izražaš?

Večinoma se nagibam k toplim barvam. Zelo rada imam fuksijo. Ločujem na dneve, ko sem rahlo kamuflirana, z očali in bolj zadržana, takrat se zavijem v ogromno temno sivo jopo in ždim v kreativnem kokonu, me ni. Ko na tak dan odkorakam ven, sem ponavadi v kombinaciji s črno. Kadar pa imam kakšne dogodke ali dan, ko veliko krožim po mestu in opravkih, sem polna vzorcev in barv. Od nekdaj dežurni klovn. Ali papiga. Torej vedno po trenutnem občutku. Včasih melanholično, velikokrat pa flambojantno.

Kako gledaš na modne trende?

Nikakor. Ko izvem, da je nekaj in, ponavadi rečem »Aja?«.

Kaj opaziš na ženski, ki te pritegne – je to lepota, dober stil, njena osebnost ali kaj drugega?

Zanima me cel paket. Seveda me pritegne vse estetsko, po drugi strani me pa iz čiste fascinacije zanima tudi vse ostalo. Čeprav je res, da absolutno nisem klasičen športno-eleganten tip, vendar to ne pomeni, da s tako oblečeno osebo ne bi mogla prebiti nekaj ur v kvalitetni debati.

Kakšen je naš 'nacionalni attitude' do oblačenja, osebne urejenosti, stila? Kako se oblačimo v primerjavi z ženskami v tujini?

No, kot sem rekla ravno prej, meni se zdi tipična Slovenka zelo praktična gospa. Flis, nekaj, da ne prepiha. Ne razumem estetike športnih oblačil, ampak kot pri vsem v življenju si rečem, vsakemu svoje. Tujina je pa tako širok pojem ... od ameriških belih nogavic pa do londonske kakofonije ... no, jaz sem definitivno bolj na tem drugem polu.

(foto: osebni arhiv Milanke Fabjančič)

Kako ocenjuješ oblačenje in stil moških v Sloveniji? Kaj ti je všeč, kaj bi izboljšala?

Mislim, da reveži nimajo kaj dosti izbire. Če se odrečeš multinacionalkam, ki šivajo na Kitajskem in diktirajo »modo za mlade«, ti bolj ali manj ostane lovski kolorit. Tisti fantje, ki imajo dober modni impulz, če niso sami vešči improvizacije in iznajdljivosti, v prodajalnah nikakor ne dobijo sveže inspiracije. Vrhunec zanimivega so avtorski sitotiski na T-shirtih. Kaj več je pa že veleizjema.

Glede na to, da si likovnica in umetnica – se ti zdi, da za ljudi v tvojem poklicu velja, da se oblačijo drugače? Če ja, kaj po tvojem mnenju vpliva na to?

Temu bi predvsem rekla drugačen način komunikacije s svetom. Mi komuniciramo z vizualnim, torej tudi z lastno podobo, javno in privatno. Gre za specifično dojemanje vsega, spontano kombiniraš, dopolnjuješ v kompozicijo, pa naj bo to na listu papirja in s svinčnikom v roki ali pa zjutraj pred omaro.

Se tudi tebi dogaja znana ženska dilema, da zjutraj stojiš pred (polno) omaro in se ti vendarle zdi, da nimaš kaj obleči?

Zadnje čase sploh ne. Po dveh nosečnostih in silnih transformacijah figure se je zdaj nekako umirilo in imam nazaj svojo garderobo. Ki je izdatna. Si vseeno občasno privoščim kakšno oblačilno eskapado, ponavadi si nakup opravičim z javnim dogodkom. Ampak nimam več trgovinskih »craving-ov« izpred desetih let. Po eni strani tudi zaradi prevelike kritičnosti do ponudbe na policah, po drugi strani pa mamice zapademo v neke vrste askeze na temo, kaj privoščiti sebi in kaj družini iz skupnega budgeta. Sem res pomirjena s ponudbo lastne garderobe.

Za konec še nekaj kratkih vprašanj:

čevlji, ki jih kupim in nosim, so/morajo biti ... če se da, Camper.

kvaliteta ali kvantiteta (v omari) ...? kvaliteta je kvantiteta? Ne, hec. Kvaliteta.

moj(i) najljubši parfum(i) ... DKNY »Be Delicious«.

v omari nimam nikoli dovolj ... vzorcev.

za dušo poskrbim z ... risanjem in duhovitimi ljudmi.

čez 10, 20 let se vidim ... v polnem zagonu zajemam življenje z veliko žlico.

(foto: Tina Martinec Selan)

Intervju: Ana Jelinič

Mlado modno oblikovalko Ano Jelinič sem občasno srečevala v butiku sredi mesta, kamor pogosto zahajam, in njena prijaznost in simpatičnost sta mi dali idejo, da bi jo poprosila za intervju za Odglavedopet. Intervjuji na blogu se mi zdijo krasen način, kako tudi bralkam in bralcem bolje predstaviti meni zanimivo osebo. Ana je bila tudi tista, ki mi je prijazno razkazala Squat in ob tej priliki sem ji tudi zastavila nekaj vprašanj. Občudujem njeno delo v slovenskem modnem prostoru, zanj pa je prejela že številne nagrade in priznanja. Ana je zelo zaposlena oblikovalka, saj dela kolekcije za teden mode, sodeluje v projektih v okviru Squat-a, poleg tega pa ima že določen krog strank, s katerimi redno sodeluje. Trenutno tudi zaključuje magistrsko nalogo (prišepnila mi je, da se v njej ukvarja s torbami). 

Ana, v svoji dosedajšnji karieri si prejela že kar nekaj nagrad in priznanj za svoje oblikovalsko delo. Kaj bi sama izpostavila pri svojem delu, kaj je njegova kvaliteta, v čem si drugačna, izstopajoča ...?

Rekla bi, da morda izstopam po drugačnih, subtilnih oblačilih, skozi moje delo se izraža tudi moja osebnost, to, kakšna sem. Nagrade so neka potrditev. Ravno ta mesec sva z Anđelo Lukanović dobili priznanje v Londonu (Visionary International Collection) kot edini nagrajeni tujki (Slovenki) med samimi Angleži, tako da je to kar velika stvar.

Si članica skupine mladih oblikovalcev Young @ Squat. Lahko poveš malo več o tem, zakaj se mladi oblikovalci z NTF-ja združujete pod tem imenom? Kakšne so prednosti? So tudi kakšne slabosti?

Zoran Garevski in Nataša Peršuh sta bila naša mentorja na NTF in sta tiste, ki so se njima zdeli dobri, povabila k sodelovanju. Zdaj nas je vseh skupaj trinajst. Delamo tako skupne kolekcije kot tudi posamične. Tukaj imamo prodajno galerijo, kjer imamo evente ter razstavljamo svoja in tuja oblačila. Tukaj lahko stranke tudi pridejo v osebni kontakt z nami oblikovalci. Prednost je tudi v tem, da več kot nas je skupaj, bolj smo prepoznavni in lažje je delo, tudi s stroškovnega vidika.

Kaj te pri tvojem delu (če govoriva o oblikovanju zgolj z vidika umetnosti) najbolj vleče, inspirira, kaj ti je v izziv? Je to forma, tekstura, morda barva ali kaj povsem drugega?

Zanimata me forma in tekstura, kako oboje povezati in uravnotežiti, da ni niti enega niti drugega preveč. Kako narediti novo oblačilo, v katerem se vse skupaj poveže v neko 'sožitje'.

Ali se ti zdi, da načeloma obstajata dve vrsti oblikovanja oblačil, na eni strani so oblačila kot umetniška dela, ne nujno z neko uporabno vrednostjo in na drugi strani oblikovanje za 'realne' ženske (ali moške), ki imajo realne zahteve glede uporabnosti, nosljivosti, vzdrževanja, kombiniranja, ne nazadnje tudi cene nekega oblačila ...?

Večina nas dela stvari, ki so nosljive, se dajo kombinirati, so pa tudi projekti, kjer daš poudarek v svojo bolj umetniško plat, v katerih se bolj izživiš, da oblačilo postane že skoraj kiparski objekt. Iz teh stvari se potem pogosto izpelje tudi kakšno kolekcijo, ki je bolj nosljiva. Oblačila, ki so bolj umetniška, pridejo v poštev za kakšne galerijske evente, z njimi se tudi predstavljaš in to ljudi pogosto zelo pritegne; na ta način se ustvarja tudi oblikovalčevo ime.

V čem je največji problem ali izziv slovenskega oblikovanja v smislu trga? Ali Slovenke in Slovenci ne znamo ceniti domačih oblikovalcev, ne prepoznamo kvalitete, preprosto 'ne damo' dovolj na to, ali izdelki oblikovalcev niso konkurenčni svetovnim gigantom masovne tekstilne potrošnje ...?

Jaz mislim, da smo slovenski oblikovalci dobri. Problem je morda v družbi, ki ustvarja statusne simbole – npr. Guccija, Missonija, Prado, ... vsi poznajo, neke Ane pač ne (smeh). Brand je zelo pomemben, na tem je treba delati, saj ko si ustvariš ime, te prepoznajo in vzljubijo. Pogosto je pri nas problem ta, da se ne znamo prodati. Lahko si zelo dober, pa če se ne znaš prodati ...

Fashion Week se mi zdi zelo dobra priložnost za vse slovenske oblikovalce, ker je dobro spromoviran, predstaviš se pred veiko množico. Je pa res, da je temu podobnih dogodkov zelo malo.

Kako bi definirala (osebni) stil?

Da se oblečeš tako, kot tebi paše, da izražaš svoj življenjski slog in da se v tem dobro počutiš.

Kako gledaš na modne trende?

Trendi so (smeh), vendar se ne zgledujem po njih, ampak delam po svojih občutkih. Trendov je zadnje čase tudi že toliko, da karkoli narediš, te lahko na koncu nekam umestijo. Toliko je tudi že subkultur, da sploh ne morem več vsemu slediti.

Kaj opaziš na ženski, ki te pritegne – je to lepota, dober stil, njena osebnost ali kaj drugega?

Mislim, da dober stil.

Kaj bi rekla, da so dobre strani oblačenja Slovenk, ne le znanih, ampak tudi tistih, ki jih videvaš vsakodnevno na ulici ali v vaši  trgovini?

Da se trudijo biti ustvarjalne, zdi se mi, da je tega vedno več. Že redko vidiš žensko v samo 'neki majici', ampak se večinoma trudijo ustvariti svoj poseben stil.

Kaj pa te na stilu Slovenk moti? Kaj pogrešaš?

Več slovenskih oblikovalcev (smeh).

Kakšen je naš 'nacionalni attitude' do oblačenja, osebne urejenosti, stila? Kako se oblačimo v primerjavi z ženskami v tujini?

Mogoče smo malo bolj zadržane, sramežljive, ne upamo si toliko. Ampak napredujemo v pozitivnem smislu.

Kako ocenjuješ oblačenje in stil moških v Sloveniji? Kaj ti je všeč, kaj bi izboljšala?

Moški so zelo klasični (tudi moj, ha ha). Drugače bi rekla, da so čisto v redu urejeni. Vse več je tudi mode za moške, tako da se mi zdi, da se počasi že znajo tudi zrihtati.

Glede na to, da imaš to prednost, da si kot oblikovalka lahko oblikuješ svoja oblačila, ali si vseeno dovoljuješ razmislek o tem, kaj boš oblekla, kako skombinirala ...? Se tudi tebi dogaja znana ženska dilema, da zjutraj stojiš pred (polno) omaro in se ti vendarle zdi, da nimaš kaj obleči?

Seveda se zgodi, saj smo ženske. Prav zase zelo redko šivam. Včasih si vzamem ali prilagodim kaj iz svoje kolekcije. Vse manj pa kupujem v trgovinah; kupujem si raje dražje in manj, pa tisto res nosim. Sem pa pretežno v črnem z občasnimi izbruhi živih barv. Nimam pa tega, da bi morala biti obvezno v črnem. V črni se dobro počutim, ni pa mi obvezna. Edino z rdečo imam malo več težav (smeh).

Za konec še nekaj kratkih vprašanj:

čevlji, ki jih kupim in nosim, so/morajo biti ...

udobni.

kvaliteta ali kvantiteta (v omari) ...?

kvaliteta

moj(i) najljubši parfum(i) ...

Comme des Garçons

v omari nimam nikoli dovolj ...

zadnje čase tunik

za dušo poskrbim z ...

z novo torbico

čez 10, 20 let se vidim ...

doma.

foto: Tina Martinec Selan

Intervju: Vesna Sodnik

Vesna Sodnik je trenerka komunikacijskih veščin. Pred nekaj leti je zapustila varno zavetje službe profesorice, se podala na samostojno podjetniško pot, ustanovila podjetje Beseda in se lotila poučevanja javnega nastopanja. Že takoj ob prvem stiku z njo sem dobila vtis prepričljive, odločne, energične ženske, okrog katere se ideje kar krešejo in ki se ne ustraši izzivov. Ob dveh majhnih otrocih in službi ji teh gotovo ne manjka. Vesna je živahna, razgledana in izredno prijazna, zaradi česar se ob vsakem srečanju zapleteva v dolg pogovor. Ker se mi zdi, da je moje področje (kultura oblačenja, celostna podoba, osebni stil) deloma povezano z njenim (znanje o nastopanju, kako narediti kar najboljši vtis), sem jo prosila za intervju, na katerega se je prijazno odzvala. 

(z Evo Aljančič med izobraževanjem, foto: Miha Dulmin)

Vesna, si trenerka komunikacijskih veščin. Marsikdo si najbrž ne predstavlja, kaj natančno počneš. Lahko razložiš, s čim se ukvarjaš?

Nekoliko razumljiveje bo, če povem, da se ukvarjam s poučevanjem javnega nastopanja. Večina ljudi sicer zmotno meni, da delam le z medijsko izpostavljenimi posamezniki (na primer politiki, pevci, igralci in podobnimi), ki nastopajo na odru, imajo govore pred veliko množico ali predavajo na pomembnih dogodkih. V resnici so moje storitve namenjene skorajda vsakomur, kajti ljudje 'nastopamo' ves čas – pred  sosedi, sodelavci, poslovnimi partnerji, včasih tudi sorodniki in prijatelji ... Dandanes je prepričljiv nastop ključnega pomena za osebni in zlasti za poslovni uspeh – ne glede na to, kako dober izdelek ali storitev imate, ne boste uspeli, če ga ne boste znali prodati, kar pa lahko storite le z dobrim znanjem komunikacijskih veščin.

Kakšen mora biti dober javni nastop?

Bistvena stvar vsakega dobrega nastopa je temeljita priprava – tako vsebine kot tudi same izvedbe. Priporočam, da si za vsak pomemben nastop (razgovor za službo, predstavitev pred oddelkom, srečanje z večjim kupcem ...) vzamete čas že nekaj dni pred dogodkom, dobro pripravite vsebino, nujno pa je povaditi tudi, kako boste pripravljeno tudi dejansko predstavili. Šele dobra priprava pomeni resnično samozavesten nastop, kjer lahko do izraza pridejo tudi ostale govorniške veščine, kot so na primer duhovitost, razgledanost, izvirnost in podobno.

(med povezovanjem stand-up predstave Mojs3 smeha v 3D, foto: Maja Bednas)

Ali v vsakdanjem življenju, tudi ko nisi v službi, ocenjuješ govorico, nastop, prepričljivost, ... drugih ljudi?

Če se le da, se temu skušam izogniti, ker je bistvo vsake dobre komunikacije predvsem v temeljitem poslušanju sogovornika. Priznam pa, da se zlasti za politike včasih zalotim pri razmišljanju, ali je kakšna izjava zrasla na njegovem zelniku ali jo je 'spesnil' kak nespreten piarovec.

Kateri so ključni elementi dobrega nastopa? Kakšno vlogo ima, po tvojem mnenju, pri vsem skupaj videz, slog tistega, ki nastopa? Kako bi ti definirala osebni slog?

Dober vtis zagotovo deloma ustvarimo s primernimi oblačili, ki odražajo naš socialni status ter hkrati odnos do dogodka in naših poslušalcev. Žal pa je tako, da vse preveč govorcev pozornost namenja zlasti oblačilu, pozablja pa na vsebino. Med predstavitvijo pa se velikokrat pokaže, da se za bliščem drage obleke ali vpadljivega kostima skrivajo površna priprava, nesamozavest ali celo nepoznavanje predstavljene vsebine. Bolj kot lepa nova obleka je pomembno, da je govorec v oblačilih, ki so mu pisana na kožo in v katerih se počuti dovolj sproščeno, da lahko nastopi zares prepričljivo.

Kaj opaziš na ženski, ki te pritegne – je to lepota, dober stil, njena osebnost ali kaj drugega?

Največkrat gre za kombinacijo vsega naštetega. Zlasti so mi všeč ženske, ki s svojim načinom življenja in slogom oblačenja odražajo samozavest in ženstveno eleganco. Od tujih dam, ki me navdihujejo, bi izpostavila Nicole Kidman, po mojem mnenju pa še nihče ni presegel sloga legendarne Audrey Hepburn. Naše odmevnejše dame prepogosto posegajo po preveč vpadljivih in neokusnih oblačilih, v katerih jih sicer opazijo, vendar bi le težko rekli, da z njimi naredijo dober vtis. 

Kako ocenjuješ oblačenje in stil moških v Sloveniji? Kaj ti je všeč, kaj bi izboljšala?

Večina slovenskih moških se drži preverjenega recepta kavbojk in mikice ali pa klasične obleke, vendar sama najbolj opazim moške, ki si upajo biti drugačni. Če bi imela čarobno paličico, bi z ulic najprej zbrisala vse ponošene športne copate, plastične natikače in razvečene majice, moške pa odela v oblačila, ki pristajajo njihovemu telesu in enegiji, ki jo izžarevajo.

Imaš morda kakšno izkušnjo ali anekdoto v zvezi s  primerno ali neprimerno urejenostjo nastopajočega?

Najbolj se nasmejim damam, ki si za pomemben nastop obujejo strašansko visoke pete, čeprav jih sicer ne nosijo, potem pa se spotikajo na stopnicah ali lovijo ravnotežje na odru. Moški najpogosteje pozabljajo na preveč pošvedrane čevlje, pravilne kombinacije barv ali, kar mene osebno najbolj moti, dejstvo, da jim nekaj let stara obleka preprosto ni več prav čez pas. Večina mojih udeležencev pa je na srečo dokaj osveščenih o pomenu pravilnega oblačenja v poslovnem svetu, tako da večjih težav še nisem imela.

Glede na to, da si se pri svojem delu srečala z zares številnimi strankami iz povsem različnih področij delovanja in udejstvovanja, katero področje ti predstavlja največji izziv? Kje, s kom se najbolj 'namučiš'?

Največ dela imam z ljudmi, ki niso vajeni nastopanja oziroma so bolj plahi ali zadržani, pa jih v službi postavijo pred dejstvo, da bodo morali tako ali drugače javno nastopati. S takšnimi udeleženci veliko delam na raziskovanju in ozaveščanju vzrokov treme ter oblikovanju pozitivne samopodobe, šele v poznejši fazi pride na vrsto izobraževanje o prezentacijskih veščinah in javnem nastopanju. So pa taisti ljudje tudi najbolj hvaležen material za popolno preobrazbo – ko se soočijo s strahom in odkrijejo svoje talente, večina dobesedno zažari kot diamant, ki je bil leta in leta skrit pod plastmi neuglednega kamna.  

 (z Alenko Godec na predstavitvi projekta Stopimo skupaj za naše šolarje, foto: Vito Tofaj)

Kaj so najpogostejše napake, ki jih opažaš pri Slovenkah in Slovencih, ki so postavljeni v situacijo javnega nastopanja?

Slovenci imamo predvsem premalo znanja o javnem nastopanju. Ker se tega v šolah ne učimo, ne poznamo osnovnih načel retorike, ne vemo, da mora imeti vsak nastop rep in glavo, zlasti pa ne razumemo, da je vsebino vedno treba prilagoditi poslušalcu in ne obratno.  Pri večini opazim predvsem slabo besedišče, veliko medmetov, dolgočasno vsebino, neobvladovanje časa, ki je na voljo, najbolj pa bode v oči nesamozavesten nastop, ki daje vtis, da govorec komaj čaka, da pobegne z odra.

Za konec še nekaj kratkih vprašanj:

Čevlji, ki jih kupim in nosim, so/morajo biti ... predvsem udobni in iz naravnih materialov, če so lepi, pa še toliko bolje.

kvaliteta ali kvantiteta (v omari) ...?  Raje kvaliteta, čeprav tudi jaz kdaj pa kdaj podležem razprodajam in kupim kakšen kos, ki za vedno ostane le v omari.

moj(i) najljubši parfum(i) ...

Ker sem velik nostalgik, je moj najljubši parfum že nekoliko v letih: Sun (Jil Sander). Ker pa ga praktično ni več moč dobiti, zadnje čase dišim po zelenem čaju: Green Tea (Elizabeth Arden).

v omari nimam nikoli dovolj ... uhanov, zlasti so mi pri srcu unikatni oziroma nenavadni kosi, ki jih kupujem kot spominke na potovanjih po svetu.

za dušo poskrbim z ... dobro knjigo, filmom ali gledališko predstavo, najbolj pa me razvedri, če se z možem zavrtiva na plesnem parketu.

Čez 10, 20 let se vidim ... kot uspešno podjetnico, ki ima kljub razgibanemu delavniku čas za družino, veliko potuje in skrbi za svojo osebno in poklicno rast.

(Vesna in Jaka Sodnik, foto: osebni arhiv Vesne Sodnik)