Raje bosa kot v Gucci krznenih mokasin-copatih

Pri statusnih simbolih, vsaj na področju mode, je zanimivo to, da statusni simboli pogosto postanejo prav grde ali pa vsaj zelo neuporabne stvari. Ni vedno tako, recimo torbici Hermès Birkin bag ali Chanel 2.55 sta pač izjemno lepi klasiki. Pogosto pa to o ne-lepoti in neuporabnosti kar drži. Tako so recimo jeseni 2015 pri modnem velikanu Gucciju poslali na modno pisto usnjen polmokasin, podložen s krznom. Polmokasin (torej spredaj zaprti mokasin, ki se natakne kot copat in kjer peta gleda ven) na mojem seznamu že itak ni prav visoko glede uporabnosti. Krznena podloga še nadalje omeji možnost uporabe takega čevlja; pomislite recimo na to, koliko nesnage se prime na po tleh drsajoče dlake krzna že samo po nekaj korakih. No, ampak v širnem zahodnem modnem svetu so vsi modni guruji te čevlje sprejeli z odprtimi rokami in denarnicami, kljub temu, da se cene gibljejo malce pod tisoč dolarji oziroma osemsto evri za en par. Verjetno k dragi ceni pripomore tudi to, da krznena podloga prihaja od divjih avstralskih kengurujev, kar se mi zdi (pa naj mi bolj ekscentrični bralci in bralke oprostijo) nezaslišano. 

(foto: helloshopping.de)

(foto: laiamagazine.com)

(foto: laiamagazine.com)

Pri Gucciju so (bili) premeteni in vse od jeseni 2015 število izdelanih krznenih mokasin-copatov držijo na spodnji limiti, zaradi česar se morate za svoj par postaviti v kar konkretno čakalno vrsto, to pa seveda še poveča njihov sloves statusnega simbola in tako zaželenega objekta. To, da so zelo instagramabilni, še doda k njihovemu čaru. Verjetno vam pridejo prav, če imate svoj dvorec, v katerem je bolj kot ne hladno, in se morate ob večerih greti pred kaminom, ali pa ko vas pred dvorcem čaka limuzina, v katero smuknete, da vas šofer odpelje na zasebno uro pilatesa ali joge. Sarkazem na stran, če so vam slučajno všeč in si jih želite, se lahko zanesete na Zaro, da bo izdelala cenovno sprejemljivo, prebavljivo kopijo večine stvari z modnih pist. Tako lahko svoj par 'gucci' krznenih copat poiščete prav tam (in še pri nekaterih drugih znamkah s hitro modo). Samo ne obujte jih na deževen dan.

Po trgovinah z otroki? Ne, hvala!

Ko sem imela enega ali dva otroka manj kot zdaj, se je včasih še zgodilo, da sem šla z otrokom po trgovinah. Kdaj pa kdaj sva šli z mamo malo naokrog, da sva si ogledali novosti v kakšni trgovini z oblačili (res je, da zdaj to počnem službeno), in sva zraven vzeli še podmladek, ali pa smo šli družinsko po špecerijo. Potem sem nekje pri dveh otrocih ugotovila, da me je njuno lovljenje in skrivanje (seveda ne v tišini) sredi trgovine spravljalo tako ob živce, da plusi tega, da sem šla pač v trgovino, niti slučajno niso odtehtali mnogih minusov (požrtih živcev recimo). Zdaj, ko imam tri otroke, mi skupen obisk trgovine tudi slučajno ne pade na kraj pameti – v nikakršni zasedbi, niti če imam zraven še kakšnega drugega odraslega za pomoč. Še tistih enkrat na leto, ko me popade ne vem kakšna blaznost in jih odpeljem 'gledat igrače' v trgovino sredi mesta, mi kaj hitro postane zelo zelo žal, da sem padla na finto in si obljubim, da se česa podobnega ne grem spet lep čas.

(foto: pipandpear.ie)

Recimo, da bi se morala konkretno spomniti, kdaj smo bili nazadnje z vsemi tremi otroki v trgovini. Pomoje je bilo to lani konec avgusta, ko sem že pošteno odštevala dneve do začetka šole in vrtca, da nas je šlo vseh pet v trgovino po hrano. To je bila pač edina opcija, glede na to, da varuške nimamo, sorodnikov pa tudi ne moreva ali ne želiva non stop koristiti v namene čuvanja otrok. Saj otroci niso bili prav zares zelo poredni. Ljudje v splošnem pravijo, da so najini otroci lepo vzgojeni, pa bi rekla, da kar drži. Ampak zaradi kombinacije njihove živahnosti, pripomb, želja in špecerije kot take (ni moje najljubše opravilo) sva bila z možem na koncu kar precej nervozna. Prodajalka na blagajni naju je sočutno gledala in rekla, da tudi ona ne hodi rada s svojima dvema 'po štacunah'. Vem, kaj si ob opazovanju družine z otroki v trgovini mislijo tisti, ki svojih otrok (še) nimajo. Enako sem si mislila tudi sama, ko jih še nisem imela. Da jih starši preprosto ne znajo krotiti in da so otroci pač nevzgojeni. Ohoho, sladka zmota ...! Moje izkušnje so, da se v trgovini, pa naj bo s hrano, športnimi artikli, oblačili, čevlji, igračami ali čim drugim, otrokom pač malce sfeclja, ne glede na to, kako ljubečo, striktno, dosledno in nepotrošniško vzgojo imajo. Zato razumem, da imajo recimo v eni največjih ljubljanskih športnih trgovin poganjalčke in skiroje, ki jih otroci lahko vozijo, medtem ko starši nakupujejo. Še vseeno je treba tekati za njimi, jih klicati in na splošno paziti na to, da se ne zgodi kaj hujšega. Ampak na ta način se vseeno da malce izogniti prerekanju, kričanju, zavijanju z očmi, splošnemu teženju in metanju po tleh (obnašanje je seveda odvisno od starosti otrok/a, v veliki družini kot je naša pride na vrsto kar celotna paleta). Torej – nakupovanje z otroki je zame velik no-no. Najraje jim čevlje in oblačila kupim sama, doma pa ugotovimo, če je vsem vse prav in grem po potrebi, sama seveda, stvar zamenjati. Približno znosno je tudi, če vzamem samo enega otroka s sabo, pa še to je treba opraviti hitro, in nikakor ne gre brez vmesnega iskanja wc-ja ter napada hude žeje in lakote.

Trgovine za moj okus pač niso idealne za to, da bi se po njih sprehajali z otroki, in dejstvo je, da nakupovalni centri otrokom ne morejo ponuditi čisto nič stimulativnega v smislu koristnosti. Prav zato težko razumem, da kar velikemu številu ljudi v Sloveniji družinski obisk šoping centra predstavlja redni način preživljanja prostega časa, tudi kadar ni nujnih nakupov, in družinski šport. Živčni odrasli in prekomerno vznemirjeni otroci od tega nimajo čisto nič, ali pač? Na t.i. igralih, ki so v nakupovalnih centrih namenjena kratkočasenju otrok, pa je toliko mikrobov, da sem že večkrat slišala za to, kako je majhen otrok zbolel dan ali dva po tem, ko je prelizal vse ročaje in držala plastičnih igral v nakupovalnem središču. Zgodilo se je tudi že v naši družini. Zase vem, da mulce dosti raje kot po trgovinah peljem/va v naravo, na sprehod, igrala, izlet ali v knjižnico, ali pa pač ostanemo doma. Seveda pa se lahko vsak starš oziroma vsaka družina odloči po svoji presoji ;).

O tem, koliko moraš biti star za 'chanel' jakno

(foto: Odglavedopet)

»Ti, pa se ti ne zdi, da je tale jaknica za malo starejše? Hočem reči, kakšen mesec nazaj sem v Zari videla, da jo je pomerjala ena gospa srednjih let ...«
Kaj odgovoriti na tako pripombo, ko imaš na sebi par ozkih kavbojk, gležnjarje s petami, črtasto majico in jaknico kroja 'chanel', ki je prepredena z zlato nitjo? Kaj pravzaprav pomeni »za starejše«? Je v kakšni knjigi, za katero by the way še nisem slišala, napisana razdelitev, kaj lahko oblečeš pri teh in teh letih? Kaj pa vem. Vedno se mi je zdelo, da je pri dobrem okusu pomembno, da oblečeš tisto, kar ti pristaja in kar se ujema s tvojim karakterjem. Oblačenje je navsezadnje neverbalno izražanje lastne osebnosti. 
Dandanašnji ni nekih pravil, kakšno višino pete lahko nosimo pri katerih letih; ali je bluza le za 'stare mame' (namig: jasno, da ne); ali so klasičen suknjič in trenčkot primerni šele po tridesetem in tako dalje. Kar sprehodite se na pomladen dan po centru mesta. V zelo podobnem outftitu – naj bo to bež trenč, kavbojke, črne balerinke in velika torba kamelje barve – boste videli tako 17-letnice, ki so šle med šolskim odmorom po rogljiček in na kavico, kot tudi 60 plus-letnice, ki si na poti do tržnice ogledujejo izložbe z vnukom v vozičku. Je s tem kaj narobe? Pomoje zagotovo ne. Outfit je lep, klasičen, okusen in laskav. Le zakaj ga ne bi 'izkoristile' ženske različnih starosti.
»Se ti zdi, da bi morala raje obleči kavbojke, ki so tako strgane, da jih skoraj nič več ne drži skupaj in ceneno kosmato reč neonske barve, da bi bila bolj primerna za svoja leta?« Nisem si mogla kaj, da ne bi še jaz nazaj podrezala svoje prijateljice, ki se ji je zdelo, da sem pri 34-ih premlada za chanel jakno (z Zarinih razprodaj, da ne bo pomote). »Saj veš, da mi je všeč klasika – moderna klasika. To je zame pred vsakim trendom«, sem nadaljevala. Trendi so zame namreč nekako kot malinovec: treba jih je pošteno razredčiti in premešati, da postanejo dobrega okusa – ne glede na emšo. In ja, če me že vprašate, sem raje videti kot okusna gospa (mimogrede: po bontonu se z 'gospa' naslavlja vsako žensko po 18. letu, ne glede na njen zakonski stan) kot pa zmedena najstnica. Vsaj zaenkrat ;).

(foto: Odglavedopet)

(foto: Odglavedopet)

Na fotografijah nosim: jaknico Zara, majico Zara, kavbojke 7 For All Mankind, gležnjarje All Saints.

Na kulturni praznik o kulturi oblačenja pri Slovencih

Upam, da ste današnji prost dan izkoristili za kaj, kar je povezano s kulturo. Morda ste šli v galerijo ali muzej, odpeljali otroke na predstavo ali pa vsaj doma prebrali Povodnega moža. Bojim se sicer, da marsikateri Slovenec tak dan izkoristi za obisk šoping centra, če je le kje kakšen odprt, ali pa se odpravi v trgovine k sosedom, ki danes pač nimajo Prešernovega dneva ... No, pa o tem morda kdaj drugič.
Jaz bi danes rada napisala par vrstic o zelo pomembni stvari, s katero se veliko ukvarjam, in je povezana z bontonom. Gre za kulturo oblačenja.

(Glasbenik Zlatko se je pred leti takole oblekel za na podelitev Viktorjev, ki kot prireditev z rdečo preprogo zahteva povsem drugačno raven oblačenja. Foto: slovenskenovice.si)

Če se zavedamo, da s svojo podobo v vsakem trenutku, še posebej pa v vseh javnih situacijah, drugim nekaj sporočamo, potem nam ne more biti vseeno, kakšna je. In kot za obnašanje veljajo pravila, ki jih predpisuje bonton, tudi za oblačenje veljajo pravila, ki določajo kaj, kje, zakaj in kako. Pa vseeno opažam, da Slovenci (govorim v povprečju, čeprav so seveda odstopanja) bolj kot univerzalna pravila kulture oblačenja, ki jih je dobro poznati in upoštevati, cenijo lastni okus kot merilo za vse. Preprosto povedano se Slovenec ob bližajoči se priložnosti, ki zahteva, da se uredi nekoliko drugače, bolj svečano, ne vpraša: »Kaj je primerno obleči?«, temveč se bo vprašal: »Kaj mi je všeč?« oziroma: »Kaj si želim obleči?«. In tu je srž problema. V življenju je veliko situacij, ko bi človeku sicer najbolj ustrezalo obleči kavbojke in bombažno majico, ali pa so kavbojke in bombažna majica celo edina stvar, ki mu je všeč. Vendar pa priložnost in okolje kot tako morda ne preneseta kavbojk in bombažne majice, temveč obleko, srajco, kravato in elegantne čevlje! Takih priložnosti je kar precej in pogosto se zgodi, da si nekdo z nepoznavanjem ali pa celo namernim ignoriranjem bontona oblačenja naredi veliko sramoto. Če smo za neko priložnost namreč neprimerno oblečeni, je problem dvojni. Najprej smo s tem užalili gostitelja, organizatorja oziroma smo omadeževali priložnost kot tako (primeri: svečane prireditve, cerkvene prireditve, kulture prireditve itd). V nadaljevanju pa smo s tem zelo veliko povedali o sebi in svoji (ne)kulturi ─ brez da bi sploh odprli usta. Tudi če gre za namerno provokacijo (saj veste, glavno je, da se o tebi govori, tudi če kaj slabega – vse za 'slavo').
Žal se vse prevečkrat dogaja, da ljudje na vodilnih mestih v javnosti, izobraževanju, politiki, šovbiznisu, ne upoštevajo bontona oblačenja. Pa vendarle ni tak problem se o vsem skupaj malce poučiti, če je le človek pripravljen priznati, da ne ve vsega in da to, kar mu je všeč, ni vedno edino in najprimernejše merilo. 

(Glasbenik 6 pack Čukur s spremljevalko na rdeči preprogi Viktorjev 2014, foto: zurnal24.si)

P.S. Izposojeni fotografiji služita za ilustracijo vsebine članka in ne izražajo mojega nespoštovanja do značaja ali dela ljudi na fotografijah. Prav tako ne pomeni, da je nepoznavanje kulture oblačenja v Sloveniji zgolj problem slavnih ali znanih oseb. Prav take primere se najde tudi med tistimi, ki niso na očeh javnosti.

Več kot le površina

(foto: pinterest.com)

Za nas ženske oblačila, kozmetika, parfumi, čevlji in nakit še zdaleč nimajo samo površinskega pomena, kot bi lahko kdo napačno sklepal. Verjamem, da bodo naslednje besede lažje razumele ženske kot moški. Res gre za stvari, ki imajo opraviti z našo zunanjostjo, pa vendar imata za ženske zunanja urejenost in lep videz mnogo globlji pomen. Občutek urejenosti in tega, da smo lepe, nam vrača moč in nas povezuje z našo esenco tudi v situacijah, ko je težko in ko so zunanje okoliščine boleče.


Prijateljica Petra Greiner, ki je pred leti rodila hčerko z redko genetsko boleznijo, je v mnogih intervjujih poudarila, koliko ji je pomenila urejenost v tistih prvih tednih, ko je življenje njene male hčerkice viselo na nitki. V trenutkih, ko je bila njena prihodnost popolnoma negotova in celo črna, ona pa je sama bivala v bolnišnici, da je bila lahko v vsakem trenutku blizu hčerki v inkubatorju, jo je iz brezupa dvigalo prav dejstvo, da je zjutraj vstala in se našminkala z rdečo šminko, kot je tudi sicer vedno počela. V razosebljenem okolju bolnišnice in prazne beline ji je prav rdeča šminka vrnila delček tistega jaza, ki ji je bil kar naenkrat tako kruto vzet. Spet druga gospa, ki je pred časom poslušala moj seminar, mi je razlagala, da ji je v težki preteklosti (majhni otroci, ločitev, ...) ogromno pomenilo, če se je zjutraj uredila, si nadela najljubši nakit in oblekla svoja lepa oblačila. Ni šlo za zatiskanje oči pred težkimi okoliščinami, pač pa ji je urejenost in lepe stvari, s katerimi se je obkrožila, dala moč, da je šla z dvignjeno glavo v nov dan z občutkom, da bo zmožna prenesti vse, kar ji bo dan prinesel. Znanka, ki je pred leti hudo zbolela, je med zahtevnimi operacijami in obsevanji med drugim razmišljala o naročilu novega oblačila, o tem, kakšne barve bo in kako ga bo nosila. Površni opazovalec bi rekel, zakaj se v težki situaciji ukvarjaš s tako površinskimi in nepomembnimi stvarmi? Pa vendar jo sama še kako razumem. Povezava trenutne situacije, ki nikakor ni bila rožnata, z možnostjo tega, da bo nekoč spet zdrava in živela normalno življenje, ji je dala vpogled v neko paralelno realnost, ki ji trenutno ni bila na voljo, a na katero je upala in se je veselila. Ko sem bila pred leti operirana in so mi odstranili ščitnico, sem si šla naročit lep šal, ki sem ga potem kar nekaj časa vsakodnevno nosila. Z njim sem prekrila najprej velik bel obliž na vratu, nato grdo izbočeno brazgotino. Nisem se sramovala brazgotine (še danes, ko se skoraj ne vidi več, jo pogledam in pobožam z veseljem, saj mi je prav ta brazgotina prinesla zdravje in boljše počutje). Zame je bil nov šal simbolično znamenje lepega/dobrega, ki premaga slabo/bolezen, prav tako kot lepa tkanina prekrije brazgotino.

Zato se nikar ne sramujte, če vas v trenutkih žalosti, obupa, stresa, depresije ali izgubljenosti dvigne prav misel na lepo novo obleko, če vas razvedri sprehod po trgovinah ali če vam zjutraj prav nekaj kapljic najljubšega parfuma pričara na obraz nasmešek. Čevlji niso samo nekaj, kar obujemo. Dober par lahko spremeni potek celotnega dneva. Niste plitke in površinske, pač pa intuitivno veste, kako svoje počutje izboljšati, se razvedriti in iti z nasmehom v nov dan, karkoli bo ta že prinesel. Kot pravi citat: 'On a bad day, there is always lipstick.'

(foto: pinterest.com)

Kaj bom oblekla za silvestrovanje

Čas je, da vam nekaj priznam. Že mnogo let nisem silvestrovala. Pravzaprav mi gre 'veseli december' malce na živce in nikoli ne skrivam navdušenja nad začetkom januarja, ki diši po svežem in novem. Torej – silvestrovanje zame pomeni, da grejo otroci v posteljo ob zelo podobni uri kot sicer. Z boljšo polovico nazdraviva s kozarčkom penine. To je pa tudi vse. Drenjanje na mrazu, v množici in v družbi vesele pirotehnike (na živce mi grejo celo svetlobne rakete, potem veste, da je stvar resna) zame pač ni opcija. V poštev bi prišla večerja v družbi prijateljev s podobno starimi otroki, a tudi to imam raje na kak drug večer, ki ni obremenjen z zahtevo po nori zabavi.

Zato bo moj silvestrski outfit zelo podoben temu na spodnjih fotografijah. Oblekla bom nekaj udobnega in domačnega, verjetno kavbojke in luškan pulovrček. Z največjim veseljem bom srkala topel čaj ali, še bolje, vročo čokolado ...

Zdaj pa nastopi hipotetična situacija – recimo, da bi bila povabljena na kakšno fajn zabavo in da bi na to zabavo dejansko šla. Morda v kakšnem drugem življenju, ki bi mi tudi priskrbelo varuško za naslednji dan, ki bi mi porihtala in pazila otroke, medtem ko bi sama prvi januar in vse mucke, ki bi z njim prišli, seveda prespala. No, v tej hipotetični situaciji bi si želela vsaj na silvestrovo biti malce drugačna. Badass, če hočete. V sebi bi poiskala tisto malo darkersko stran, zato bi oblekla ozko čipkasto krilo, karirasto srajco za protiutež, na elegantne salonarje pa bi skombinirala kratke nogavičke kot poklon trendu, ki je letos vladal na modnih pistah (prepričate se lahko tukaj, tukaj, tukaj, pa še marsikje).

Ali pa bi si želela nekaj bolj klasičnega, vendar vseeno ne ravno oblekice ali male črne. Potem bi izbrala kombinezon (pred kakšnim letom bi prisegla, da ne obstaja kombinezon zame, v katerem nisem videti kot Telebajsek, a sem se motila!) in obvezne bleščice. Pa ker je sicer med letom moja uniforma rdeča šminka, bi si tokrat res močno in res barvito naličila oči. Zato, da bi si dala duška, saj na Silvestrovo se to menda sme.

Ne glede na to, če boste doma, na kavču, ob kaminu, na snegu ali pod palmami, v družbi ali v manjšem krogu, z družino ali prijatelji – želim vam lepo praznovanje!

Zahvaljujem se Sanji Martinec za fotografije in kavarni Caffe Bienale za to, da sem se v njihovih toplih prostorih lahko preoblačila.

Video: Kaj vam preprečuje spremembo?

Ste si že večkrat želeli narediti korak naprej, morda premišljevali o spremembi zunanje podobe, pa vas je vedno nekaj znotraj vas zaustavilo? Po ogledu spodnjega videa boste bolje razumeli, zakaj je temu tako, dobili pa boste tudi nov zagon za tisto spremembo, ki si jo že tako dolgo želite.

https://www.youtube.com/watch?v=ezjiBGgSZ4U

(foto: Odglavedopet)

Črna in temno modra na pariški način

V Parizu sem opazila nekaj fascinantnega. Parižanke ljubijo kombinacijo temno modre in črne barve. Saj sem že prej vedela, da jo imajo rade, a glede na število žensk, ki sem jih videla v njej (le redke sem uspela tudi fotografirati), gre očitno za pravo ljubezen. Ne samo kombinacije temno modrih plaščev s črnimi hlačami ali krilom, pogosto sem opazila recimo tudi črne hlačne nogavice s temno modrimi čevlji ali obratno. Skoraj sem dobila vtis, kot da bi bila to zanje dva različna obraza iste barve in med kombiniranjem sploh ne pomislijo, ali je neka stvar črna ali temno modra. To mislim v najboljšem pomenu besede, da ne bo pomote. Stvar mi je bila toliko bolj osvežujoča in navdihujoča, ker jo sama nosim in govorim o njej že leta (tule je članek z mojega bloga na to temo iz leta 2011), vendar pa pri svojem delu s strankami opažam, da je Slovenke ne sprejemajo. Seveda obstajajo izjeme, v veliki večini pa pravijo, da jim črna in temno modra ne pašeta skupaj in pika. Še najpogostejši argument je nekako v smislu: »Babica in mama sta mi od nekdaj govorili, da ti dve barvi ne sodita skupaj«. V podobni nehvaležni družbi se tako znajdejo tudi kombinacije rdeče in rožnate, pa zelene in modre in še kakšna bi se našla. Pustimo ob strani zanimivo dejstvo, da prav vsaka od njih prizna, da črno majico z lahkoto (in pogosto) obleče na temno modre kavbojke ... Skratka, če se vrnem k Parižankam, tam sem videla najrazličnejše outfite v črni in temno modri. Lahko bi celo rekla, da je zanje to bolj 'običajna' kombinacija kot kakšna druga. Outfiti so, kot boste lahko videli s fotk, zelo različni, od povsem vsakdanjih do elegantnejših ali bolj neobičajnih. Morda je tudi za Slovenke nastopil čas, da sprejmejo ali vsaj vzamejo v obzir črno + temno modro, istočasno ;)?

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet

Pariške trgovine in pariški slog

Tokratni obisk Pariza sem med drugim izkoristila za opazovanje vsega, kar je povezano s pariškim slogom – življenja, oblačenja, urejanja. Svoja opažanja sem strnila v nekaj točk.

Prvič, največja razlika med Parizom in Ljubljano je opazna v količini trgovin najrazličnejših vrst. Naj gre za butike z oblačili, čevlji, hrano, slaščičarne, 'boulangeries' (pekarnice), butike s parfumi ali kaj drugega – v Parizu resnično lahko kupite, karkoli si zaželite, in to skorajda v vsakem okrožju (delu mesta). Neverjetna izbira na vsakem koraku me je spravila v nejevoljo, ko sem pomislila, da je treba v Ljubljani nujno v eno izmed nakupovalnih središč izven centra mesta, če si človek želi kupiti karkoli lepega (otroška oblačila, čevlji, oblačila za odrasle, ...) ali uporabnega (pripomočki za gospodinjstvo, notranja oprema, specializirane stvari). Ali s(m)o za to krivi tudi slovenski potrošniki, ki imajo najraje, če lahko v isti trgovini kupijo vse od krompirja do spodnjih hlač in vijakov? ...

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

V Parizu se najdejo tudi številne trgovinice z manj običajnimi predmeti, kot so recimo stari aviacijski predmeti za notranjo opremo, viteške čelade in meči, litoželezna posoda, nakit v obliki lobanj za ljubitelje metal glasbe, kolesarske čelade izključno fluorestenčnih barv, in tako naprej. Da o čokoladnicah, ki so prave umetniške galerije, in dejanskih galerijah niti ne govorim ... Se tudi vam zdi, da so v centru Ljubljane skorajda samo še banke, trgovine s pametnimi telefoni in nekaj (med seboj pravzaprav enakih) pekarn z zelo omejeno ponudbo? Zapiranje trgovin, lokalov in ožanje splošne ponudbe v središču Ljubljane me res žalosti ...

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

Drugič, Parižani so zelo urejeni in to skorajda brez izjeme. Omeniti moram, da v tem članku komentiram predvsem prebivalce Pariza "zahodnjaškega videza". Določeni deli Pariza so namreč velika mešanica najrazličnejših ras, ki imajo zaradi kulturnih raznolikosti nekoliko drugačen, tudi zelo zanimiv slog in okus, vendar v tem članku ni prilika, da bi na dolgo razlagala o tem. Torej, med Parižani skorajda ne boste našli ženske ali moškega, ki ne bi nosil šala. Šal je tipično francoski kos garderobe, ki ga samo ovijejo okrog vratu, zavežejo z evropskim vozlom (predvsem moški) ali kako drugače zavežejo okrog vratu. Parižanke in Parižani veliko dajo na svoje plašče (kar pa ne pomeni, da vsi nosijo drage plašče, daleč od tega!) in jakne, zato sem videla res veliko dobrih. Imajo tudi odličen okus za čevlje. V predelih, ki veljajo za dražje in bolj 'nobel', je opaziti tudi ljudi v oblačilih dragih oblikovalskih hiš, vendar jih skombinirajo z enostavnimi čevlji, kavbojkami iz Zare ali kako drugače naredijo outfit simpatično dostopen. Vidnim, okrancljanim logotipom se na vse pretege izogibajo. 

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

Še nekaj me je zelo razveselilo kot ljubiteljico parfumov: Parižanke in Parižani ljubijo parfume in dišijo daleč naokrog. Resnično se tudi nekaj korakov za človekom zavoha njegov parfum. Če se to sliši vsiljivo, pa nikakor ni, verjetno zato, ker uporabljajo zelo okusne, klasične parfume francoskih parfumskih hiš, ki niso prepoznavni na prvo žogo, temveč s svojo skrivnostno orientalsko mešanico cvetlic in lesnih not ostanejo v nosu še dolgo potem, ko je človek že odšel mimo. Ne govorim na pamet, saj sem kar nekajkrat zavohala starejše parfume znamke Guerlain, nekaj tudi iz njihove ekskluzivne linije, ki je dostopna samo v Guerlain butikih. Glede na to, da sem v Parizu videla mnoge butike nišnih (niche) parfumskih hiš, verjamem, da na svoj vonj veliko dajo in da je nekaj konkretnih 'špricev' parfuma pred odhodom od doma za Parižane resnično 'a must'. Opazila sem še, da imajo Parižanke skoraj brez izjeme zelo lepo (negovano) kožo, da prav zares zelo rade nosijo rdeče šminke in kar me je resnično navdušilo, da ljubijo lase naravnih barv. To so mi potrdile v Parizu živeče Slovenke na našem skupnem večeru, namreč da je cilj Parižanke in njenega frizerja doseči barvo las, ki bo delovala čimbolj naravno, kot da se je s tako barvo rodila. Verjetno je to en izmed razlogov, zakaj delujejo tako nonšalantno urejene, kot da se niso veliko trudile za svoj videz, čeprav je resnica seveda drugačna. 

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

Skratka, Pariz je zame osebno vsekakor mesto navdiha in številnih tem za razmišljanje, pri čemer fotografije, četudi številne, lahko le delno pričajo o vseh njegovih čarih ...

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)

(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)