torek, 21. marec 2017

Raje bosa kot v Gucci krznenih mokasin-copatih

Pri statusnih simbolih, vsaj na področju mode, je zanimivo to, da statusni simboli pogosto postanejo prav grde ali pa vsaj zelo neuporabne stvari. Ni vedno tako, recimo torbici Hermès Birkin bag ali Chanel 2.55 sta pač izjemno lepi klasiki. Pogosto pa to o ne-lepoti in neuporabnosti kar drži. Tako so recimo jeseni 2015 pri modnem velikanu Gucciju poslali na modno pisto usnjen polmokasin, podložen s krznom. Polmokasin (torej spredaj zaprti mokasin, ki se natakne kot copat in kjer peta gleda ven) na mojem seznamu že itak ni prav visoko glede uporabnosti. Krznena podloga še nadalje omeji možnost uporabe takega čevlja; pomislite recimo na to, koliko nesnage se prime na po tleh drsajoče dlake krzna že samo po nekaj korakih. No, ampak v širnem zahodnem modnem svetu so vsi modni guruji te čevlje sprejeli z odprtimi rokami in denarnicami, kljub temu, da se cene gibljejo malce pod tisoč dolarji oziroma osemsto evri za en par. Verjetno k dragi ceni pripomore tudi to, da krznena podloga prihaja od divjih avstralskih kengurujev, kar se mi zdi (pa naj mi bolj ekscentrični bralci in bralke oprostijo) nezaslišano. 

(foto: helloshopping.de)

(foto: laiamagazine.com)

(foto: laiamagazine.com)

Pri Gucciju so (bili) premeteni in vse od jeseni 2015 število izdelanih krznenih mokasin-copatov držijo na spodnji limiti, zaradi česar se morate za svoj par postaviti v kar konkretno čakalno vrsto, to pa seveda še poveča njihov sloves statusnega simbola in tako zaželenega objekta. To, da so zelo instagramabilni, še doda k njihovemu čaru. Verjetno vam pridejo prav, če imate svoj dvorec, v katerem je bolj kot ne hladno, in se morate ob večerih greti pred kaminom, ali pa ko vas pred dvorcem čaka limuzina, v katero smuknete, da vas šofer odpelje na zasebno uro pilatesa ali joge. Sarkazem na stran, če so vam slučajno všeč in si jih želite, se lahko zanesete na Zaro, da bo izdelala cenovno sprejemljivo, prebavljivo kopijo večine stvari z modnih pist. Tako lahko svoj par 'gucci' krznenih copat poiščete prav tam (in še pri nekaterih drugih znamkah s hitro modo). Samo ne obujte jih na deževen dan.

6 komentarjev:

  1. Odličen članek, Tina. Zelo všeč mi je tvoj sarkazem na koncu članka. Mi je pa neverjetno, kako večina modnih blogerk podleže(skoraj) vsakemu trendu, pa naj bo še tako grd. Imam občutek, da nekatere kupijo določeno stvar izključno iz razloga, ker je IN, ne pa ker bi ji bila dejansko všeč.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hvala sunshine! Kot ti tudi jaz ne razumem brezglavega sledenja trendom ne glede na karkoli. Not my cup of tea ;)

      Izbriši
  2. Tudi sama ne bi kupila teh kosmatih natikačev :-), kaj šele hodila po redkem kenguruju: kot zvesta bralka Manrepellerja pa vem, da premožne oboževalke mode stvari kupujejo iz ironičnih razlogov in jih tudi oblečejo kot izraz ironije - kar dandanašnji predstavlja ultimativni dokaz njihove socialne moči oz. ugleda. Če si lahko dovoliš zgledati smešno, pa vseeno služiš mastne dnarce/ohraniš službo, imaš prijatelje in/ali partnerja, si resnično na dobrem položaju - vsekakor pogosto na boljšem od tistih, ki se morajo potruditi tudi pri oblačilih.

    (Na podoben način sama po tihem načrtujem prepričati okolico, da sem tako cool, da mi ni treba barvati sivih las (<- ironija, v resnici je moji okolici za freelancerke vseeno, komur pa ni, mu pa še bo, po sili razmer).

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. zanimiv vidik, alcessa. jaz sicer še vedno mislim, da se za to 'ironijo' do ridiculous trendov tistih tanajbogatejših skriva preprosta nuja imeti THE/IT kose oblačil, dodatkov, pohištva, nakita, oblačil, avtov, nepremičnin, ..., ker sicer nisi dovolj kul - $$$ gor ali dol. zdi se mi, da komur resnično 'dol visi', tistemu se tudi z modno ironijo ni treba ukvarjati. na pamet mi pride recimo slikar David Hockney, en najbogatejših še živečih slikarjev na svetu, čigar cene slik dosegajo nekaj milijonov dolarjev na sliko. ko sem lani poleti brala intervju z njim, je preprosto povedal, da se mu skoraj z ničemer ne da ukvarjati - razen slikanja seveda. jasno, da ima prekrasno vilo v LA-ju, ampak skoraj ne zapusti hiše, nima računalnika, živi pa v preprostih hlačah, srajcah in razvlečenih jopah.

      Izbriši
    2. Ah, OK - kar se tega tiče, imaš seveda prav: najvišja stopnja vsega je, da ti je res vseeno. Vendar bi rekla, da se pogovarjava o ... lestvici mode. Na dnu je folk, ki nima ne dnarja ne zanimanja za modo, pa tisti, ki jih moda zanima, pa ni dnarja, pa uni, ki nimajo sredstev, pa se znajo z malo lepo obleči ... pa takšni, ki kupujemo kopije pri Zari in HundMu ... malce višje sledijo ljudje, ki se morajo oblačiti po nekih pravilih, zaradi šole, službe, družbe, potem še višje na lestvici pridejo modni oboževalci, ki kupujejo ironijo (kot so kosmate šlape), ker jo kupuje njihova relativno nevelika referenčna skupina (IT kosi), na vrhu pa so spet tisti, ki so jim oblačila nepomembna, vendar tokrat ne, ker bi bili itak prerevni, temveč ker so prebogati in/ali prezaposleni z resnično pomembnimi stvarmi ... Sociologi bi me najbrž kregali, ker sem iz tega naredila lestvico od spodaj navzgor, ker se menda bolj govori o krogih prebivalstva (teh je vsaj v Nemčiji čedalje več ... od prekariata, do revnih navdušencev nad statusnimi simboli, do postkonzumeristov... vse živo), zanimivo je, da se pripadniki posameznih skupin kdaj tudi radi sumničavo ogledujejo od strani in izrecno ne marajo mode ali pomanjkanja mode drugih skupin.

      Osebno sem mnenja, da bolj smo pisani, lepše je, hkrati pa obstaja kup stvari, ki jih res ne bi oblekla ali celo kupila. In kup stvari, ki bi jih, ker jih priporočajo zanimivi ljudje z (relativno) drugačnim okusom :-) (to je kompliment btw)

      Izbriši
    3. hvala za mnenje in kompliment :D

      Izbriši