petek, 28. januar 2011

Članek v prilogi Primorskih novic

Objavljam pdf verzijo prispevka 'Starejše gospe in stilski kiksi', ki so ga v dogovoru z menoj objavili v prilogi Primorskih novic z naslovom Zlata leta. Vesela sem tega uspeha (čeprav so moje ime podpisali samo z enim od obeh priimkov ;))!

sreda, 26. januar 2011

Kje je meja med udobjem in zanemarjenostjo?

Ste kdaj hodili po ulicah in se med opazovanjem mimoidočih spraševali, s katero besedo bi lahko opisali dandanašnji prevladujoči način oblačenja? Meni najprej pride na pamet beseda udobje. Ta pojem ima dobre pa tudi slabe konotacije, kadar ga povezujemo z občutljivo stvarjo, kot je kultura oblačenja.

Daleč so časi, ko si ženske niso smele obleči hlač, temveč so morale nenehno nositi krila, enako je veljalo za ličila in urejeno speto ali nakodrano frizuro. Danes vemo, da je ženskam dovoljeno prav vse. Pri moških oblačilih (hlačah, srajci in suknjiču) se ni veliko spremenilo, menjajo se le detajli, je pa tudi za moške nekdaj veljalo, da so v javnosti obvezno nosili dvodelno obleko, srajco, plašč in klobuk (ki so ga ob pozdravu z žensko privzdignili).
In ko se takole napol nostalgično zaziramo v preteklost, se lahko vprašamo, kakšna pravila sploh še veljajo dandanes za pripadnike obeh spolov? Odgovor je: pravil ni. Kavbojke, ki so bile nekdaj oblačilo fizičnih delavcev, so postale uniforma sodobnega človeka. Ženske nosimo prav vsa oblačila, ki jih nosijo moški. Pete so bolj redkost kot pravilo, enako velja za ženske obleke in krila. Tudi ličila na ženskem obrazu so pogosto predmet začudenja, namesto da bila sinonim za osnovno urejenost. Moškim ni več treba obvezno nositi suknjičev; plašče pogosto zamenjajo udobnejše jakne, vetrovke in puhovke, klobuk pa je dodatek, ki ga redko vidimo, in še to le na starejših gospodih.

Če že težko postavljamo strožja pravila, ne da bi komu stopili na žulj ali ga celo užalili, pa obstajajo stvari, ki se jim moramo nujno izogniti, da ne prestopimo (včasih tanke) meje med udobjem in zanemarjenostjo. Razen pripadnikov nekaterih slogovnih subkultur najbrž nihče ne želi biti videti, kot da se je pravkar nekaj ur valjal po postelji (ali še kje drugje), nato pa brez pogleda v ogledalo takoj odhitel na ulico. Tako svetujem, da upoštevate nekaj naslednjih nasvetov.

  • Oblačila, pa čeprav pretežno nosite kavbojke, pulover in superge, morajo biti vedno brezhibno čista, zlikana in v neoporečni kondiciji. Povedano drugače, oblačila morajo biti videti kot nova, čeprav jih imate doma že lep čas.
  • Posebej moramo paziti na oblačila iz džinsa, ki se zelo hitro raztegne, je videti umazano in hitro dobi 'povaljano' noto. Kavbojke, krila iz džinsa in suknjiče je treba pogosto prati, da džins ohrani svoj nekoliko robusten in celo 'hrustljav' izgled.
  • Vse nitke, zanke, potrgane šive, natrgane zadrge, raztegnjene patente, luknjice od moljev, ipd. je treba popraviti.

    (fotografija: Tina Martinec Selan)
  • Enako velja za vse drobne mucke, ki se tako rade prikradejo na volnena oblačila, srečamo pa jih tudi na drugih materialih. Zmuckano volno lahko odstranimo z roko (če bomo to počeli sproti, muck takorekoč ne bo), kupimo pa lahko tudi poseben strojček, s katerim to opravimo v minuti.

    (fotografija: Tina Martinec Selan)
  • Negovani morajo biti tudi čevlji. Ne glede na to, ali gre za škornje, bulerje, superge, balerinke ali pa sandale s peto, naj bo usnje dobro ohranjeno in čisto, guma pa brez ostankov posušenega blata. Če usnje redno negujemo s pasto ali loščilom, bo dolgo obdržalo svojo obliko, barva pa bo celo vedno bolj sijoča.
  • Z oblačil redno pobirajte vse izpadle lase, drobne prašne delce (ki so lahko hitro videti neugledno kot prhljaj) in drugo, kar ne sodi nanje. Ni gršega in bolj nehigieničnega, kot je pogled na temno žensko oblačilo, po katerem se pasejo dolgi izpadli lasje njegove lastnice. Prav ta podrobnost je pogosto tista, ki outfitu (pa naj bo ta casual ali eleganten) takoj doda zanemarjeno noto.

    (fotografija: Tina Martinec Selan)

nedelja, 16. januar 2011

Klasika: Chanel No. 5

Pred časom sem od bralke bloga in prijateljice dobila naslednje vprašanje: »Zakaj je Chanel No.5 the parfum?« Ker me poleg lepote, mode, kozmetike, estetike od nekdaj izredno zanimajo tudi parfumi, se mi je zdelo to odlično vprašanje, s katerim bom na svojem blogu odprla dodatno parfumsko kategorijo.

Lahko rečemo, da je ne glede na parfumski okus Chanel No.5 klasika in da ima za seboj bogato zgodovino; ne le kar se tiče njegovega začetka, temveč tudi zaradi vseh slavnih žensk, ki so ga nosile in ga še nosijo. Ko so Marilyn Monroe leta 1953 vprašali, v čem spi, je parfumu naredila velikansko reklamo z odgovorom: »Ovita v 5 kapljic Chanela No.5.«

(fotografija: myperfumelife.com)

Da bi razložili revolucionarnost Chanela No.5, se moramo vrniti v prvo polovico 20. stoletja, ko je modna oblikovalka Coco Chanel orala ledino na področju mode v Franciji. Takratna moda je namreč ženskam narekovala dolge, bogato okrašene obleke, kjer ni manjkalo številnih naborkov, volančkov, čipk ter številnih plasti. Ženske so bile, ne glede na obliko postave, primorane nositi zelo tesne životce in steznike, razkazovati globok dekolte in zakrivati noge, obraz so ličile z več plastmi ličil, frizura pod nič manj okrašenim klobukom pa je morala vsebovati dolge, nakodrane in umetelno spete lase. Coco Chanel se ni nikoli uklanjala tem trendom, zdeli so se ji utesnjujoči in diskriminatorski. Hitro je ugotovila, kaj ženske potrebujejo — to je bila predvsem svoboda, ki bi jim jo dala ohlapnejša, mehka oblačila (bila je prva, ki je ženske obleke izdelala iz mehkega, raztegljivega džersija); stilska osvoboditev v obliki prečiščenih, minimalističnih linij, umirjenih barv in tihe, skrite elegance. Skrajšala je dolžino krila do gležnjev, da so ženske sploh lahko hodile; ukinila trde, neprijazne in kletkam podobne steznike; ideje za klobuke in suknjiče pa je dobila med drugim tudi v omarah moških, ki so nosili preproste, enobarvne klobuke in preprosto krojene suknjiče.

(fotografija: itaggit.com)

In kot je ženska moda narekovala preobilje detajlov in ženstvenih poudarkov, so tudi parfumi tistega časa dišali predvsem kot cvetje. Čim bolj so oponašali bodisi svež bodisi že nekoliko uvel šopek cvetic, tem bolj so bili uspešni in zaželjeni. Ti parfumi Coco Chanel niso bili všeč. Ko je začela l. 1921 sodelovati z znanim parfumarjem in nosom Ernestom Beauxom, mu je rekla, da ne želi parfuma, ki bi dišal kot šopek, temveč takega, ki bi dišal kot ženska. Želela je, da bi parfum dišal umetelno, da bi dajal vtis, da je bil narejen v laboratoriju, tako kot ima obleka pečat nečesa, kar je bilo narejeno, izdelano. Ernest Beaux se je zato poigral z aldehidi in jih vgradil v sicer cvetlično parfumsko ogrodje. Aldehidi so organske molekule, sestavljene iz ogljikovih, vodikovih in enega kisikovega atoma, ki je z adehidno vezjo vezan na terminalni C-atom. Glede na število ogljikovih atomov ločimo nižje in višje aldehide, pri čemer tisti z nizkim številom C-atomov smrdijo, tisti z 8 C-atomi ali več pa dišijo prijetno. Priznani nos in parfumar današnjega časa Luca Turin je pred leti ugotovil, da aldehidi s sodim številom (10, 12 ...) C-atomov dišijo kot lupina mandarine, medtem ko tisti z lihim številom C-atomov (9, 11, 13 ...) dišijo kot prižgana sveča. Ernest Beaux je v parfumu Chanel No.5 uporabil razmerje 1 : 1 : 1 aldehidov C-10, C-11 in C-12, kar v vrhnjih notah parfumu podari njegovo bistveno prepoznavno aldehidno noto, ki jo nekateri opišejo kot kovinsko in sintetično, spet drugi kot mešanico svežine agrumov in zamolklega voska. Takoj ko je Coco Chanel povonjala vzorec tega parfuma med vsemi drugimi, ki ji jih je pokazal Ernest Beaux, je izbrala tega, ker je izpolnjeval vse njene zahteve. In ker je bil to peti izmed vseh vzorcev, ga je v svojem tipičnem minimalističnem slogu poimenovala kar No.5. Parfum je bil najprej izdelan v majhni seriji kot božično darilo za njene zveste stranke, kmalu po letu 1921 pa so ga začeli serijsko izdelovati in do današnjega dne ni bil nikoli umaknjen iz proizvodnje.

Sestava Chanela No.5 je: ylang ylang, neroli in aldehidi v vrhnjih notah; jasmin in majska vrtnica v srednjih notah ter sandalovina in vetiver v spodnjih (baznih) notah.

(fotografija: Tina Martinec Selan)

Dandanes sta med slavnimi obrazi reklam tega večnega parfuma tudi Nicole Kidman in Audrey Tautou.

(fotografija: nicolekidmanunited.indivisione.com, allwonenpassiom.onsugar.com)

sreda, 12. januar 2011

Kavbojke

Vse vemo, kako fantastičen je občutek, ko si oblečemo tiste kavbojke, v katerih se počutimo preprosto 'uau'. Sem zagovornica tega, da mora vsaka ženska imeti več kavbojk, ki naj se razlikujejo med seboj po modelu, barvi in namenu, za katere priložnosti jih bo nosila. O kavbojkah lahko govorimo ure in ure, danes pa bomo pogledali, kako lahko na prvi pogled majhni detajli - žepi na zadnji strani - vplivajo na videz kavbojk in naše postave.

Prva fotografija nam prikazuje ustrezno velikost in položaj žepov za konkretno postavo. Zadnjica in boki delujejo sorazmerni, ne preširoki in ne preozki; zadnjica je ravno prav izbočena.

(fotografija: Tina Martinec Selan)

Druga fotografija prikazuje napačne žepe za to postavo. Žepi so prenizki in premajhni. Zadnjica deluje široko, poudari se njena spodnja guba, kar ji doda kilograme.

(fotografija: Tina Martinec Selan)

Tretja fotografija prikazuje še slabši model kavbojk oz. žepov. Žepi so postavljeni bistveno preveč narazen ter mnogo prenizko. Iz zelo lepo oblikovane zadnjice napačne kavbojke tako naredijo široko, veliko, z navideznimi maščobnimi blazinicami na bokih obloženo in potlačeno zadevo. Zelo slaba usluga, skratka, in tega si od kavbojk ne želimo.

(fotografija: Tina Martinec Selan)

Ker se ne da posplošiti, kakšen model kavbojk je primeren za vse ženske, saj različne postave potrebujejo različne pristope in strategije, je nauk zgodbe tak: ne obupajte prehitro in vsekakor poskusite mnogo različnih modelov, barv in dolžin kavbojk, preden se odločite za nakup. Pogosto je potrebnih nekaj odstotkov elastana, da se kavbojke lepo prilegajo ter da se nam na kolenih in zadnjici ne raztegnejo prehitro. Predvsem pa se z vseh strani dobro poglejte v ogledalo; ne škodi, če imate s seboj kritičen par oči, da vam bo druga oseba objektivno povedala, kako vam kavbojke pristajajo.

Ena najgrših stvari, ki jih opažam na ulicah, je t.i. muffin top - ko so kavbojke tako nizke in ozke, da se ženski dobesedno zarežejo v boke in pas, pri čemer se plasti kože bohotijo čez rob kavbojk.

(fotografija: www.collegecandy.com)

Morda ženske mislijo, da jim preozke kavbojke odvzamejo kakšen kilogram. Nasprotno, če pride do 'muffin top' učinka, to doda kar nekaj kilogramov, predvsem pa je izrazito neestetsko. Kupite torej pravo velikost kavbojk in nikakor ne prenizkega modela v stilu Britney Spears ali Christine Aguilere.

(fotografija: marieclaire.co.uk)

Za konec še v razmislek: ker nam trg ponuja toliko različnih možnosti in modelov kavbojk, sploh ni nujno, da so kavbojke videti kot - kavbojke. Lahko imajo popolnoma hlačast videz s posebnimi, zanimivimi detajli. Take kavbojke nam bodo služile dvojno, saj jih bomo lahko nosile na casual kombinacije kot džins, lahko pa kot hlače tudi na formalnejše kombinacije s suknjiči, bluzami, na visoke pete ... Take kavbojke so ponavadi enobarvne, temne, prav nič sprane ali obdelane (strganine, zelenkasti ali rumeni washi, t.i. aged effect) ter imajo za kavbojke neznačilen kroj.

(fotografija: Tina Martinec Selan)

petek, 07. januar 2011

3 koraki do izgradnje dobrega stila

Kakšen je dober osebni stil? Osebno menim, da ga odlikujejo naslednje značilnosti: osebi pristaja, se sklada z njeno filozofijo in načinom življenja ter je oseba po njem prepoznavna. Dober stil je pravzaprav mogoče doseči v treh korakih, ki pa zahtevajo nekaj znanja, kritičnosti, razmisleka, pa tudi discipline. Pa si kar poglejmo te tri korake.

Prvi korak je poznavanje svoje postave in svoje koloristike
.
Pri poznavanju postave imam v mislih kritičen pogled v ogledalo z vseh strani, pri čemer skušamo karseda objektivno oceniti, kakšno postavo imamo. Osredotočimo se na dejstva in ne na morebitne, še iz ranih let izhajajoče travme, ki so najbrž popolnoma pretirane in daleč od resnice. Ocenimo svojo višino (zelo visoka; povprečno visoka; majhna), konstitucijo (močneje grajena, kar lahko pomeni bodisi okrogla, a z drobnimi sklepi, bodisi povprečne teže, a z močnimi, širokimi sklepi; povprečno grajena; drobna) in nato ozavestimo svoje šibke točke (npr. zelo široki boki; močni gležnji; nesorazmerno velike prsi; kratek vrat ipd.). Nazadnje pa si priznajmo tudi vse, kar je na nas lepega in vrednega poudarka (lepa koža; lasje; krasen dekolte; dolge noge; gracilni sklepi; proporcionalna dolžina trupa in nog, ozek pas ipd.). Vsaka ženska je zmes fizičnih atributov, ki niso popolni in jih torej z obleko želimo zakriti oz. odvrniti pozornost od njih, ter tistih lepih stvari, ki jih bomo odkrile in poudarile.


(fotografija: sistagirlz.com)

Poznavanje svoje koloristike pomeni poznati odtenek svoje kože, las (naravne barve) in oči, zato da se lahko v skladu s tem odločimo za barve in odtenke, s katerimi bomo lastnosti svoje koloristike poudarile in jih potencirale, ne pa zakrile ali preglasile. Pravilno izbrani odtenki barve las, ličil in oblačil delajo čudeže, enako seveda napačne barve v trenutku pokvarijo izgled, vtis in ne naredijo nobene usluge naši lepoti.

(fotografija: colormebeautiful.co.uk)

Drugi korak je odločitev za to, kakšen bo naš stil.
Pri tej odločitvi moramo upoštevati mnogo dejavnikov. Prvič, kakšne smo kot osebnost – smo odrezave, hitre, morebiti romantične in klasično usmerjene, ali nas privlači umetnost, ali smo bolj tehnični tip, ... Kakšen je naš življenjski slog? Živimo hitro in pretežno v mestu, imamo tak tip službe, ki od nas zahteva mnoge poslovne sestanke in stik s strankami? Delamo od doma? Imamo otroke ali morda domače živali, s katerimi veliko časa preživimo v naravi? Nadalje, kakšna je naša življenjska filozofija? Nam estetika, lepota, urejenost, ..., veliko pomenijo? Ali veliko damo na svoj izgled, na blagovne znamke, nam ni škoda denarja za dražja oblačila? Ali pa imamo druge hobije in obveznosti, ki so nam pomembni in nam je važno le to, da nam bodo oblačila pristajala in bodo dokaj kvalitetna? Ali razmišljanju o svojem stilu posvetimo dovolj časa?
Glede na vse zgoraj našteto si lahko izoblikujemo svoj stil, ki je lahko klasičen, izrazito moden, športno casual, boemski, če naštejem le peščico izrazov. Možnosti je neomejeno, pomembno pa je, da se v svoji koži in svojih oblačilih dobro počutite – to se bo namreč videlo tudi navzven, zaradi česar boste bolj samozavestne in bolj uspešne na vseh področjih svojega življenja.

(fotografija: girldir.com)

Tretji korak – izberite si svoje »posebnosti«.
Ko ste z opredelitvijo svoje postave, koloristike in vrste stila že postavile okvir svojemu novemu slogu, je čas za to, da se odločite, po katerih posebnostih bo vaš stil prepoznaven. Namen tega koraka je, da si izberete nekaj detajlov, po katerih boste prepoznavne in boste na ta način izstopale od povprečja. Če dobro razmislite o slavnih ženskah, ki so znane po dobrem stilu, lahko pri vsaki od njih opazimo, da gradi na čisto posebnih, »svojih« detajlih. Da dobite idejo o tem, kaj to pomeni, bom naštela nekaj primerov. Lahko se odločite za to, da boste veliko nosile usnje in usnjene izdelke. Lahko se odločite za specifično barvno paleto. Lahko ste znane po svoji zbirki šalov in rut. Lahko nosite velik, markanten nakit. Lahko se odločite, da bo fokus vašega stila na vaših čevljih, zaradi česar boste gradile zbirko dražjih, kvalitetnih čevljev. Lahko ste prepoznavne po zadimljenih očeh ali rdeči šminki. Lahko zbirate vintage kose in jih vključujete med novejše kose iz trgovin. Možnosti je nešteto, vaša svoboda pa popolna. Menim, da je ta korak ključnega pomena za to, da res do konca poudarimo svojo individualnost in se ločimo od množice, ki se okusno oblači, a je vedno nekako dolgočasna, predvidljiva in povprečna.

(fotografija: alphamanda.blogspot.com)

ponedeljek, 03. januar 2011

Krzno

(fotografija: Tina Martinec Selan)

Nisem med tistimi, ki bi obsojali krzno samo po sebi, kot tudi nisem vegetarijanka, in prav tako so za moj okus najlepši čevlji, torbice in rokavice iz usnja. Problem krzna vidim v načinu, kako je vključeno v outfit, kot tudi kdo ga nosi in na kakšen način. Dame, ki sem jih zapazila na slovenski obali pretekli vikend, so bile v svojih pellicia-h milo rečeno neokusne. Zaradi kratkih, s trajno obdelanih korenčkovih las, dolgih rjavih krznenih plaščev in preostanka outfita so delovale, kot da bi jih kloniral. Potrebno je omeniti tudi to, da mraz še zdaleč ni bil tak, da bi opravičeval ali vsaj obrazložil krznene plašče.
Le-ti mi nikoli niso bili všeč, ker so debeli, težki, nerodni, dodajo vsaki ženski vsaj 20 kg, in meni osebno pač ne izgledajo lepo. Daleč so, vsaj zdi se mi, tudi časi, ko je krznen plašč veljal za statusni simbol, vsaj v naši državi. Če mi pokažete res lep plašč iz volne, kamelje dlake ali celo krasno puhovko, bom brez najmanjšega oklevanja raje izbrala kaj od naštetega. T.i. "pelci" pa naj se počasi upokojijo.

(fotografija: Tina Martinec Selan)

Krzno, če ga je že potrebno nositi, je za moj okus potrebno v outfit vključiti zgolj kot začimbo - kot obrobo, dodatek, všitek. Površina krznenega dela oblačila naj bo majhna in po barvah neizstopajoča iz preostalega outfita. Predvsem pa naj nikakor ne vsebuje vidnih oz. prepoznavnih delov živali, iz katere je bilo narejeno (se spomnite krznenih ogrinjal naših babic, od katerih so stran visele tačke s krempeljci? Brrrr.). In veste kaj? Nove tehnologije izdelave tkanin so napredovale tudi v izdelavi umetnega ali eko krzna, ki je pravzaprav še lepše, predvsem pa bolj napredno in modno od pravega.

(fotografija: wintercoatsjackets.com)