Prispevek bralke Alcesse na temo eko mode: Zgodbe, ki jih pišejo naše omare

Z bralko bloga Alcesso sva se pred časom v komentarjih pod enim izmed člankov zaklepetali na temo hitre mode nasproti eko mode. Ker je omenila, da je v veliki meri presedlala na eko modo, sem jo povprašala, ali bi bila pripravljena svoje izkušnje strniti v prispevek za blog Odglavedopet. Tale literarna poslastica je prispela v moj nabiralnik in jo z veseljem delim z vami, Alcessi pa se zahvaljujem za njeno razmišljanje in čas, ki ga je vložila v prispevek.

Zgodbe, ki jih pišejo naše omare 

(Alcessa)

»In zdaj?« je radoveden.

Skremžim se: »Omaro bom očistila. Neprijeten vonj oddaja.«

Že med jemanjem oblačil in bolj ali manj sorodnih predmetov iz omare me lovi rahel šok: vse to je moje?!? Res? Od kdaj? Od kod? Mar se nisem kot študentka v Rožni naučila, da najboljša garderoba na svetu obsega nekaj dobrih, resnično oboževanih kosov, ki jih potem vsa sijoča nosim ob vsaki primerni priložnosti? Mar nisem bila vsakokrat znova resnično ponosna zaradi tistih rjavih kavbojk iz Benettona, edinih njihovega porekla, in moškega volnenega plašča s kapuco¹ iz Palmanove, ki me je reševal cele močvirniške² zime? Me je kdaj zanimalo, kako okolica gleda na mojo ljubezen do vedno istih oblačil? Modno dolgočasne³ punce konec koncev po nobeni logiki samodejnosti ne smrdimo, vse ostalo pa je naša stvar in naša svobodna odločitev (med študenti znana tudi kot sindrom prenizke štipendije).

1: angl. duffle coat
2: slov. ljubljanske
3: angl. basic

»Ja no,« kot da pravi moja omara, »pač še nisi razmišljala o meni. Tvoj novi študij te je dovolj zaposlil, poleg tega te še nikoli prej na ulici iz večine izložb ni nagovarjalo toliko krasnih poceni oblačil, da hočejo hoditi s tabo, in zanje pač zadostuje tudi tvoj strogo omejeni študentski proračun.«

»Кdo si pravzaprav?« recimo, da vprašam svojo omaro. »Povej mi, končno je pravi trenutek za to.«

»Оh, sem tvoja prva omara, kupljena pri švedskem sosedu takoj po preselitvi iz podsončnoalpskega močvirja na podsenčnoalpske hribčke. Vsake toliko mi z negovalnim oljem premažeš vrata, da lepše zgledam – hvala. Očistila pa me do sedaj še nisi – saj ne, da sem zelo stara, a brez čistoče tudi pri meni ne bo šlo. No, v resnici te seveda ne zanimam jaz, temveč moja vsebina. Ta je zelo raznovrstna, v veliki meri polna žalostnih zgodb o utrujenih šiviljah in zgaranih otrocih, živalih kot sočutja nevrednih surovinah, skritih kemikalijah, gorah odpadkov in kar je še zgodb, ki jih piše življenje na hrbtni strani modnega blišča v poceni in manj poceni trgovinah, kjer besedo Dobiček pišejo z veliko začetnico. Predlagam, da se začneš zanimati za to tematiko, pa me boš dodobra spoznala.«

In sem se. In še vedno se. Živimo v času, ko nas o tem redno obveščajo, zato tovrstnih podatkov ni treba ponavljati ob vsaki priložnosti, naj izdam samo, da me je strah polj, čedalje bolj zastrupljenih s kemikalijami za zatiranje škodljivcev, ki postajajo vedno bolj odporni na človekova orožja za masovno uničenje⁴. Strah me je gledati delavce v mučilnicah za umetno zdelane kavbojke⁵, ki zbolijo ali umirajo zaradi strupenih snovi. Delavci, ne kavbojke. Dejstvo, da je nekdo žejen, ker se njegova pitna voda uporablja za nenasitni bombaž zame, je ravno tako strašljivo, se vam ne zdi? Kadar sem prisiljena svojo najljubšo jopo iz flisa dati v pralni stroj, me mučijo drobceni koščki umetnih snovi, ki bodo iz jope v grozljivih količinah odpotovali naravnost v oceane in živa bitja v njih ... In kadar sem vsa izmozgana zaradi preveč dela, takole na daljavo zelo zgovorno sovražim vse, ki odrasle in ne tako zelo odrasle delavce v tekstilnih obratih silijo h garanju: le kakšna tolažba mi je lahko, utrujeni od preveč dela, majica, ki jo je šival nekdo, ki je najbrž še bolj utrujen, ki pa si je za razliko od mene ne more kupiti kot nagrado za garanje ali vsaj ne v količinah, s katerimi sem jaz zabasala svojo smrdečo omaro?

4: angl. weapons of mass destruction
5: angl. distressed jeans

Od tistega prvega čiščenja omare naprej relativno vzorno skrbim za svojo obstoječo garderobo in jo na vso silo ščitim pred odlagališči odpadne mode⁶. Moj koncept neodstranjevanja odpadkov od takrat obsega posamezne odločitve in postopke kot Ohranjaj popolno preglednost v omari, Sovražiš prenapolnjene omare, zato manj kupuj, Podari naprej, Predelaj, zakaj pa imaš šivalni stroj, Uporabi za čiščenje tal, Za domačo pisarno bo dovolj dobro, Daj v čistilnico in tudi, da ... Shujšaj, pa bo. No, ta zadnji postopek je bolj sanjske narave, vendar ga pozna skoraj vsaka ženska in jaz nikakor nisem izjema. Da se ve. Seznam pa seveda nikoli ni zaključen.

6: angl. landfill fashion

Osnova vsega je razlikovanje med oblačili, ki so primerna za nošenje zunaj, in tistimi, ki so dovolj dobra samo še za nevidno razkazovanje med lastnimi stenami, sem spadajo tudi vsi impulzivni nakupi, ki se po prespani noči izkažejo za ... saj veste. Ker sem prevajalka zapečkarica⁷, mi tudi manj primerna oblačila v domačem modnem zaporu vedno prav pridejo, saj o njih med delom, kuhanjem in čiščenjem ne razmišljam, kar čez nekaj časa postane opazno. In ko končno grem ven, se lahko odločam med vzorno pospravljenimi, strogo izbranimi, preverjenimi kosi, v katerih se dokazano dobro počutim. V obeh primerih pa glavno vlogo še vedno igrajo kavbojke – kot džins domorodka⁸ imam pravico kavbojke nositi od otroštva do smrti, se vam ne zdi?

7: angl. stay-at-home translator
8: angl. jeans native, izpeljano iz digital native

Pred dvema letoma sem pozno jeseni začela obiskovati seminar iz ekonomije kot pripravo na izpit, saj sem se pred tem vpisala na študij prava za zapečkarice in ta obsega tudi ekonomijo. Čez čas sem vsa šokirana ugotovila, da je snov daleč pretežka zame, da ne razumem prav ničesar in da to najbrž velja za celih pet ur in vse naslednje seminarske sobote in da izpita zagotovo ne bom naredila. Svinčena resničnost, ki pritiska na želodec. Istočasno sem se počutila krasno. Nič mi ni bilo jasno: dejstva zahtevajo takojšen pobeg domov, šilce žganega in izpis s faksa, hkrati pa se počutim tako zelo dobro. Telesno, mi je kmalu postalo jasno. Hmmm. Da to ni moja nova spodnja majica in čeznjo majica z dolgimi rokavi, obe iz organskega bombaža in z nestrupenimi barvami? Dan je bil primeren za neobičajna spoznanja, zato sem si zapisala za uho, da bom to ob prvi priložnosti preverila. Izpita pozneje res nisem naredila v prvo, zato pa sem na podlagi poskusov ugotovila, da spadam med mehkužnice⁹, ki hrepenijo po stiku z organskimi tekstilnimi izdelki. Res: izkazalo se je, da sem poleg prehrambnega tudi rojeni oblačilni snob. Kje je zadetek na loteriji, ko ga potrebuješ.

9: slov. prevod pogovornega izraza pusice

Kmalu sem našla obetavno spletno trgovino, v kateri imajo dovolj privlačne ponudbe, da lahko z nakupi na spletnih razprodajah počasi, počasi, počasi svojo garderobo dopolnjujem s kakovostnimi izdelki iz organskih materialov izpod rok primerno plačanih, odraslih delavcev z vsemi pravicami, ki jim pripadajo, in iz materialov, rastlinam in živalim odvzetih na relativno prijazen način. Moj domači pristop h gospodarjenju z oblačili¹⁰ tako sedaj poleg obvezne preglednosti omare, ustrezne nege in alternativnih vrst uporabe obstoječih oblačil obsega tudi trdna merila za prihodnje nakupe: oblačilo naj ima čim bolj obsežno uporabo in naj bo torej raje osnovno¹¹ kot trendovsko, kupuj samo barve, ki jih res maraš, ne glede na modo, doma imaš daleč preveč modnih dodatkov in lahko iz vsake izbrane kombinacije ustvariš vpadljiv slog, če hočeš. Potrebuješ tudi nekaj elegantnih oblačil za posebne priložnosti, da tvojemu elegantnemu možu ne bo nerodno ob tebi, pri tem naj bo kakovost in primernost bolj pomembna od imena blagovne znamke, ki naj oblačila ne krasi na vpadljiv način, saj nisi reklamna tabla. Če imaš dober razlog, lahko kdaj kupiš tudi poceni cunjico ali dve pri svojem najljubšem Švedu, konec koncev ima zdaj tudi ta relativno napredna načela ravnanja z oblačili, ki jim bodo mogoče kdaj sledila tudi načela ustreznega ravnanja z izdelovalci oblačil. Drugače pa bo najbolje, da kar ostaneš pri svoji najljubši trgovini z oblačili iz organskih materialov iz človeka vredne proizvodnje. Ker se ceniš. Ker jih ceniš.

10: angl. domestic clothes management concept

11: angl. basic

Ko sem končno dorekla vsa ta načela, sem bila precej olajšana. Končno omara, kot jo hočem, s sistemom in prostorom za malce impulzivnosti in čedalje manj oblačil iz globalnih con trpljenja.

Ko sem se po prvem padcu še drugič učila za izpit iz ekonomije, sem ugotovila, da mi je matematika pravzaprav pri srcu in da jo je mogoče uporabljati tudi v domačem gospodinjstvu. Predstavljajte si me kot oklevajočo spremljevalko modnih trendov, ki ima doma zagotovo:

10 jopic/lahkih jaken

30 majic (kratki in dolgi rokavi)

15 parov kavbojk

10 parov čevljev, primernih za več letnih časov.

To pomeni, da mi je vsak dan na voljo 10 jopic/jaken x 30 majic x 15 kavbojk x 10 parov čevljev. Veste, koliko kombinacij je to? 45.000. Jep. Recimo, da mi polovica od teh ni všeč ali ni primerna za ta dan. Še vedno mi ostane norih 22.500 kombinacij. In preden koga razjezim: res nimate 30 majic z dolgimi ali kratkimi rokavi ali brez? Tudi prav. Če imate samo 4, bo končni rezultat še vedno ogromen. Moč matematike pač. In če oblečete krilo ali obleko bolj pogosto od mene, si račun lahko izdelate posebej za kombinacije s krili, oblekami itd. – končno število verjetnih, nosljivih kombinacij bo še vedno presunljivo visoko.

Ko sem nazadnje na Tininem blogu preverila, kakšni so trendi za zimo 2014/2015, sem bila prijetno presenečena … Med osnovna oblačila v moji omari namreč spada kar nekaj sivih odtenkov, prevelik plašč ali dva, moška oblačila in ženstvene čipkaste majice, tkanine s kovinskim sijajem in kakovostna športna oblačila. Tako trendom do določene mere načeloma lahko sledim tudi s svojo filozofijo pretežnega nesledenja trendom.

»In?« recimo, da me vpraša omara. »Si zdaj zadovoljna z mano?«

»Sem,« potrdim brez besed: »srečna sem s tabo. In ti z mano?« 

Prilagam tudi dve sliki: na sliki 1 imam oblečene kavbojke iz organskega 

bombaža z vzorcem, izdelanim z lasersko svetlobo, in moško jopo iz 

organske volne, na sliki 2 pa svojo absolutno najljubšo tuniko iz bio 

bombaža, čez hlače, ki možu niso bile prav in jih je hotel poslati 

nazaj, pa sem se mu zgodila jaz (ravno tako pri sivi jopi na sliki 1) :-).

Gostujoča kolumna: Kupovanje modrčka je lahko prijetna izkušnja

Moja sestra se je nedavno tega vrnila s potovanja po ZDA, kjer jo je med drugim navdušila izkušnja ob nakupu nedrčka v New Yorku. Dame se verjetno strinjamo, kako težka naloga je v naši deželi opraviti kvaliteten nakup tega nepogrešljivega kosa garderobe. Pričujoča kolumna naj nam bo v zabavno branje in hkrati v razmislek ...

(fotografija: Sanja Martinec)

"Naj takoj na začetku povem, da sem, če govorimo o oblinah, pri bolj obdarjenih. Medtem, ko mi verjetno marsikatera ženska zavida poln dekolte in občudujoče (a žal pogosto tudi nadležne in neprimerne) poglede moških, sem sama včasih zadovoljna, spet drugič pa bi bila raje nekje pri povprečni košarici B. Slednje predvsem, ko pri pomerjanju današnjih - za anoreksične modele narejenih - oblek v brezobličnem kroju izgledam bodisi kot prepoln žakelj krompirja ali pa na meni globok izrez, ki na povprečni suhici zgleda prekrasno in elegantno, izpade tako, kot da delam na ulici v nočnih urah ;).

Vedno pa si zaželim manjšega oprsja pri iskanju in kupovanju novega nedrčka. Ko se iščem med ljubljansko ponudbo perila, sicer opazim veliko znamk ter še več lepih modrčkov različnih modelov in barv. Zatakne pa se, ko začnem brskati po kupčkih za primernimi številkami zase. Nekje pri košarici C se ponudba večkrat ustavi, če pa že ponujajo tudi večje številke, se sam model izkaže za povsem neprimernega za večje (in posledično težje) oprsje – pretanki trakci, premalo blaga in opore na samih košaricah … Rezultat je na koncu resnično neprimeren za moje hitro in dinamično gibanje po mestnih opravkih.
V zadregi se včasih obrnem na prodajalko, ponavadi precej nerazpoloženo gospo srednjih let, ki me najprej premeri s pogledom nato pa mi prinese (z najboljšim namenom seveda) kakšen »staromamski« model s širokimi elastičnimi naramnicami, ki bi jih raje skrila pod rokavi, kaj šele, da bi se v njem počutila zapeljivo v družbi moškega.
Zato ne preseneča, da si, ko najdem približek popolnega modrca in srčno upam, da sem uspela ugotoviti primerno številko, kupim vsaj dva, čimbolj osnovna in uporabna primerka, v črni in kožni barvi seveda. In za enega praviloma ne odštejem manj kot 60€.

A glej ga zlomka, ob klepetu s prijateljicami velikokrat ugotovim, da nimam takšnih težav samo jaz in tiste, ki imajo prav tako obline na podobnih mestih, ampak celo ostale, bolj »povprečno« prsate punce! Te sicer najdejo več bolj zabavnih modelov, zatakne pa se prav tako pri številkah, postrežbi in splošni ponudbi. Skratka, prav vsaka kupovanje nedrčka vidi kot mukotrpno izkušnjo. Tako ne preseneča niti dejstvo, da menda kar 80% žensk nosi napačno številko!

Zato sem se odločila, da poizkusim še čez lužo in nekaj dragocenega časa v New Yorku žrtvujem v eni izmed trgovin svetovno znane verige Victoria's Secret. Po poročanju prijateljice, ki je bila tam dan prej, definitivno pozitivna izkušnja za vsako in tako rekoč »raj za ženske«.
Pri vstopu v samo trgovino me sicer vse skupaj malce mine zaradi nepopisne gneče, stotine tečnih moških spremljevalcev in dolge vrste pred kabinami. Vse skupaj spominja na še eno turistično atrakcijo, čakalnih vrst pa sem se naveličala že pri dvigalu za na vrh Empire State Buildinga.
Vseeno se odločim, da potrpim in stopim do ene izmed mnogih prodajalk s šiviljskim merilnim trakom okoli vratu. Povem, da želim poizkusiti nedrčke, v desetih sekundah mi s tremi spretnimi izmerami določi številko, jo napiše na listek z mojim imenom in zraven dopiše »Bra Box«.
Postavim se v dolgo vrsto, ki pa se krajša izjemno hitro, v ozadju trgovine se namreč nahaja več vrst velikih preoblačilnic. Ko pridem na vrsto, k meni pristopi prijazna prodajalka, vzame moj kartonček, ga vtakne v predalček poleg moje kabine, prinese osnovni model modrčka v moji številki in naroči, naj, ko si ga nadenem, pritisnem gumb poleg vrat in počakam nanjo. Že ko sama pomerim prvi nedrček, se olajšano nasmehnem svoji podobi in se ne neham čuditi, kako popolno se mi prilega. Lučka utripa samo slabo minuto, ko je že tu prodajalka, ki preveri, če je vse (košarice, trakci) kot mora biti – ko tudi sama zadovoljno prikima in odobri številko, mi prinese dva polna predala vseh različnih modelov, ki jih imajo v trgovini. Zdaj se veselje šele začne. Z zanimanjem preizkušam različne modrčke za različne priložnosti, od tistega, ki oprsje poveča za dve številki (tako mi postane jasno, od kje polni dekolteji njihovih, khm, »oblinastih« anglečkov na znani modni reviji), do tistih brez naramnic in vseh variant za različne izreze in obleke. Vsi se seveda popolno prilegajo in nudijo odlično oporo. In noben nima debelih elastičnih naramnic!
Navdušena nad dejstvom, da si tudi z mojo velikostjo oprsja lahko kupim luškan modrček, se nasmejana obnem k prodajalki, povem, kateri mi najbolj ustreza, ona odkljuka model na mojem listku in me napoti ven. Tam spet stopim do prve prodajalke, ki me usmeri k pravemu predalu, kjer svoj izbrani modrc najdem v vsaj desetih različicah in odtenkih!
Da ne pozabim, povprečna cena je 45$ ali dobrih 30€.

Zdaj doma že preverjam možnosti naročanja preko spleta, saj take ponudbe v Sloveniji verjetno še lep čas ne bom našla. Je mar tako težko odpreti specializirano trgovino, kjer bi si lahko osebje vzelo čas, da bi dama dobila pravi strokovni nasvet in bi se ti v njej zares posvetili? Sploh ko gre za kupovanje perila, ki je sicer (večino časa) skrito, a vseeno da največji občutek udobja in zapeljivosti hkrati.