Intervju: Petra Greiner, ustanoviteljica Zavoda 13

Petra, tisti, ki te poznajo preko intervjujev v medijih, te poznajo predvsem zaradi tvoje hčerke Sofie, ki ima redko kromosomsko napako, zaradi katere si ustanovila Zavod 13 za pomoč staršem posebnih otrok. Tako se intervjuji s tabo obvezno dotikajo vsega, kar ti je prineslo starševstvo otroka s posebnimi potrebami, pa kot mami treh majhnih otrok, ter o manj lepih vidikih življenja, kot so obiskovanje zdravnikov, bolnišnic, terapij in podobno. Odkar pa pišeš svoj blog, te lahko spoznavamo tudi z drugega zornega kota.
V tem intervjuju bi rada spregovorila s Petro kot žensko, kakršno poznam že od zdavnaj – ko še nisva imeli otrok in sva vedno na dolgo in široko debatirali o modi, pa o ličenju, parfumih, modnem časopisju in podobno.

(foto: E2RD)

Odkar te poznam, si namreč vedno bila na tekočem s trendi, vedno brezhibno urejena, vedno si malce štrlela ven iz nekega povprečja tvojega rodnega Maribora. Ali si od nekdaj prava 'girl's girl' ali je bilo kdaj drugače?

Štrlela sem v črnih oblačilih in z nepočesanimi dolgimi lasmi, medtem ko je mama upala, da bom nekoč le oblekla vsaj krilo. Študij se je obrnil v bolj nosljivo smer in nekoliko vpadljivo zunanjost ob večerih, ko sem res tu in tam oblekla kratko krilo in pete.

Kako bi rekla, da se z leti spreminja tvoj odnos do lastne urejenosti, do nakupov, ...?

Vlagam v večne kose in nikakor ne varčujem pri vrhnjih oblačilih. Ne zapravljam pri cenenih majicah, kupim pa kvaliteten tekstil ne oziraje se na znamko. Tako sem denimo v Modianinem outletu odkrila slovensko znamko MH, ki jo kvari le izredno neestetski logotip, sicer sem zelo zadovoljna. Danes vem, katere barve so prijazne do mojih las, tona kože in osvojila sem ustrezne kroje bodisi kavbojk ali oblek. Bolj sem odprta za barvito in ne skrivam se v črnem. To obdobje je že davno za mano. Rada imam neobičajne barve in retro kroje. Po moji oceni je bila ženska v petdesetih in šestdesetih poslednja dama, danes so vse te smernice še kako žive, dam pa je vedno manj.

(foto: Rene Gomolj)

Zaradi narave svojega dela, pa tudi sicer, ker si zelo družabna, imaš veliko stikov z ženskami in damami. Kaj opažaš pri njih, so za tvoja (precej visoka) merila dovolj urejene ali ne?

V celem mestu čez dan opazim zelo malo žensk, ki so res urejene. Dame najdem le v gledališču ali na izbranem večernem dogodku. Iskreno pogrešam ženske mojih let, ki bi imele svoj poosebljen stil. V domačem mestu bi glede na vozni park morali imeti same odlično oblečene ženske, pa temu ni tako.

Bi lahko izpostavila kakšno žensko iz Slovenije ali tujine, ki ti je po svoji estetiki in urejenosti še posebej blizu?

Andreja Japelj je tista Mariborčanka, ki bi se s svojeglavo nonšalanco, vedno damskim pridihom in  unikatnim slogom lahko postavila ob bok vsem velikim. Pravzaprav jo iskreno občudujem in sem vesela, ko jo tako urejeno srečam v mestu. Žal je izjema in redek primerek, ki bi pri svojih letih ohranjala mladostni pridih z urejenim videzom.

Nekoč si v nekem intervjuju zapisala nekako v smislu, da ne maraš, kadar se ženske zaradi svoje neurejenosti izgovarjajo na materinstvo ali na majhne otroke. Se ti zdi to pogosto? Ali je po tvojem mnenju veliko dela, ki ga majhni otroci nedvomno prinašajo, vseeno združljivo z urejenostjo in s tem, da smo še vedno ženske?

Doma imam tudi sama povsem običajna oblačila, ki jih zaradi Sofiinih zahtev perem po tekočem traku, ko pa stopim iz stanovanja, se običajno uredim, kot da me čaka kaj posebnega. Ugotovila sem, da za 'navadni' izgled ali kaj posebnega potrebujem povsem enak čas, se pa v slednjem počutim veliko bolje. Zadnje mesece si res težko vzamem čas za svojo frizerko, ki je na drugi strani mesta, vendar imam zato le ozaljšano svojo barvo in dolžino, ki s krtačo še vedno ponuja urejenost. Za narastek in poškodovane konice ni nobenega opravičila.

Kakšen je po tvojem mnenju pomen osebne urejenosti v splošnem? Je videz nekaj površinskega, pavšalnega ali ima še kakšno 'dodano vrednost'?

Urejenost je del mene. Nikakor ne pogojuje moje osebnosti, ampak je odsev tistega, kar sem. Nikoli nisem razumela, da bi naj recimo duhovnost prezirala zunanjo urejenost. Zame je estetika pomembna in jo vključujem v ambient, kaže se v mojem slogu in je ne zanemarjam. Ne le zato, kako me zaradi tega dojema moja okolica, ampak kot rečeno, v tem urejenem slogu se počutim odlično. Rada kombiniram superge s krilom ali si jih nadenem za hitri sprehod po parku. Športna oblačila pa nosim le, ko vodim pilatesterapijo vsak ponedeljek zvečer.

(foto: Rene Gomolj)

Nekatere ženske mi povejo, da njihovim možem ni pomembno, kako so urejene, spet druge poudarjajo, da se urejajo predvsem za svoje može in partnerje, da prav zanje kdaj pa kdaj oblečejo krilo, visoke pete in podobno. Kakšen je tvoj mož in kakšna je njegova vloga pri tvoji urejenosti, ima nate kakšen vpliv?

Mož me je resnično spreobrnil iz športnega udobja, ki sem mu jaz rekla športna eleganca, zanj pa ta izraz sploh ne obstaja, k damski umirjenosti. Hvaležna sem mu, da sem ob njem odkrila ženstvenost, rdečo šminko in visoke pete. Na čase je le preveč neizprosen, ko pozabi, da imam tri otroke in nobene hišne pomočnice. Sicer pa je tudi sam redek primerek in se z otroki odpravi v park recimo v črnem suknjiču in 'plesnih' čevljih. Dober zgled, bi lahko rekli.

Imaš raje 'listanje' po spletnih modnih straneh ali po pravi, svetleči, dišeči reviji? Katera je tvoja najljubša modna literatura, kje iščeš svoje inspiracije za vsakodnevno kombiniranje, za posebne kose ...?

Če sem včasih prisegala le na ameriško različico Vogue, sem danes odprta tudi za druge modne revije (Harper's Bazaar, Porter, W magazine, Elle). Uživam ob pogledu na fotografije tujih blogov, ki ponazarjajo ulično modo. Do najboljših kombinacij pa pridem, ko mi zmanjkuje časa za iskanje želenega kosa in nato pride do povsem novega 'looka'. Ob zadnji večerni priložnosti, ko je izrez na obleki bil prevelik in sem iskala broško, sem si pomagala kar z malo večjim uhanom, saj sta v spalnici otroka že spala. Kot kaže, sem izurjena za hitro urejanje in uporabo različnih modnih dodatkov, da bi šla iz hiše zadovoljna.

Nazadnje še vprašanje: kaj si najraje kupiš, tako za dušo? Brez česa ne gre in kaj je obvezno zlo? Bi izpostavila kakšne konkretne znamke? Daješ prednost kvaliteti ali kvantiteti?

Za dušni mir so gotovo čevlji, saj s številko 35 v domačih trgovinah ostajam bosa. Znamko Marella sem vzljubila, saj so redki v mestnem jedru, ki ponujajo kvalitetne in damske kose. Najpogosteje kupujem vrhnja oblačila in obleke, ki jih uporabim za javne dogodke, povezane z našim zavodom. Posebne tope in jeans pa mi v glavnem ponuja Sisley. Sicer pa preproste majice kupim kar v H&M-ju, kjer imajo že organski bombaž. Nujno zlo so nogavice. Vendar jih nosim, kadar so temperature prenizke in bi brez njih gotovo zbolela. Zato se vedno sprašujem, kako sredi zime zdržije vse tiste mične gospodične, ki čakajo na modne revije velikih mest.

Res vsega zmožna šivilja mi veliko kosov spravi iz videnega v oblečeno. Pozna se, da je delala pri zahtevnem krojaču, zato je krajšanje, ožanje, preurejanje že kupljenih oblačil zanjo mačji kašelj. Galerija E2RD pa me je navdušila nad vpadljivimi uhani, potem ko sem nosila le njihove vidnejše ogrlice. Sedaj vem, da ob ušesnih okraskih ne potrebujem nobenega drugega težjega kosa.

(foto: Stanko Gruden)