petek, 01. junij 2012

Oblačilna kultura: o primerni urejenosti

Med svojim delom s strankami ter tudi opazovanjem dogajanja na ulici in različnih prireditvah sem že večkrat opazila specifičen strah Slovenk (in Slovencev), da bi se preveč uredili. Ljudje mi povejo, da nočejo izstopati, da se bojijo tega, da bi jih sodelavci, znanci in drugi gledali postrani, in podobno. Naj gre za vsakodnevne službene obveznosti, popoldanske opravke ali obisk kakšne kulturne prireditve, vedno se nekako pojavi problem, da so ljudje raje izrazito vsakdanje, celo športno urejeni, kot da bi se bali izstopati v smislu pretirane urejenosti. Pod pojmom urejenosti seveda mislim urejenost v pozitivnem smislu; pri ženskah to pogosto pomeni preprosto obleči krilo ali obleko, čevlje z malo pete, se naličiti in skratka uskladiti svojo podobo od glave do pet.
Pa vendar je tako zelo pomembno, kaj izražamo s svojimi oblačili. Moje mnenje je, da se je bolje malce več kot premalo urediti, ne glede na to, za kam se oblečemo. Z urejenostjo namreč izražamo svoj odnos do sebe in okolice, pri čemer bi izpostavila tudi vidik bontona. Nikoli namreč s preveliko urejenostjo ne bomo mogli nikogar užaliti ali izraziti neprimernega odnosa do delovnega mesta ali dogodka, medtem ko premajhna urejenost lahko
npr. za gostitelja prireditve ali za samo priložnost (npr. koncert, razstava, sestanek, nastop, dogodek v cerkvi ...) pomeni, da smo v svojem odnosu nekoliko malomarni ali neurejeni, kar seveda ni dobro in je nekaj, česar si nihče ne želi izražati. Ni namreč hujšega, kot biti povabljen na neko prireditev, kosilo, večerjo, zabavo ... ter ves čas razmišljati o tem, ali smo dovolj urejeni oziroma ali smo se oblekli priložnosti primerno. To namreč vpliva na to, kako se bomo počutili in obnašali, kako samozavestni in suvereni bomo, vpliva pa tudi na odnos drugih ljudi do nas. Kadar smo torej v dvomih, kaj obleči za neko priložnost, naj nam bo vodilo naslednje: 


                                                                                              (fotografija: pinterest.com)

Tako zagotovo ne bomo zagrešili stilskega ali bontonskega spodrsljaja.

4 komentarji:

  1. Se spomnim, da sem bila malo užaljena, ker se par ljudi za mojo poroko ni dovolj uredilo (po mojih merilih). To pomeni športne cargo hlače z žepi in karirasta srajca s krakimi rokavi. Samo še ribiški brezrokavnik čez je manjkal. :)

    Drugače sem mnenja, da naj se vsak skuša oblačiti v skladu s svojo osebnostjo, če gre, če se dovolj pozna. Ne zdi se mi, da Slovenci v povprečju izrazito ne želijo izstopati s svojim stilom, ampak, da se nanj kratkomalo požvižgajo.

    OdgovoriIzbriši
  2. se strinjam, Ana, predvsem opažam, da se ljudje pač oblečejo zato, da so oblečeni, da niso goli, brez da bi kakorkoli razmišljali o tem, kaj s svojimi oblačili sporočajo in na kakšen način. tako da imamo Slovenci na tem področju še kar nekaj dela ;).

    OdgovoriIzbriši
  3. Super objava! Ampak res je to slovenska specifika, takoj (ampak takoj!), ko prestopiš mejo, se opazi razlika. Za primer se vedno spomnim Nove in Stare Gorice - eno mesto, ampak takoj ko sem stopila na italijansko stran, je bilo vse drugače: enajstletna frkljica, ki je peljala psa na sprehod, je bila bolj (okusno) zrihtana kot povprečna odrasla Slovenka za v službo... Me prav zanima, kje tiči razlog za to slovensko malomarnost...

    OdgovoriIzbriši
  4. Zulejka, res je, kar praviš in tudi sama to že dolga leta opažam. dobesedno čim prestopiš mejo, se takoj opazi čisto drugačen odnos do samega oblačenja in urejenosti. že skok na popoldansko kavo v Trst hitro da vedeti, da se tam ljudje maksimalno uredijo tudi če grejo 'samo' malo gledat izložbe, se srečat s prijatelji na pijači ali peljejo psa na sprehod. spol in starost sploh niso važni - zrihtani so prav vsi, od otrok do upokojencev v častitljivih letih.

    OdgovoriIzbriši