Po trgovinah z otroki? Ne, hvala!

Ko sem imela enega ali dva otroka manj kot zdaj, se je včasih še zgodilo, da sem šla z otrokom po trgovinah. Kdaj pa kdaj sva šli z mamo malo naokrog, da sva si ogledali novosti v kakšni trgovini z oblačili (res je, da zdaj to počnem službeno), in sva zraven vzeli še podmladek, ali pa smo šli družinsko po špecerijo. Potem sem nekje pri dveh otrocih ugotovila, da me je njuno lovljenje in skrivanje (seveda ne v tišini) sredi trgovine spravljalo tako ob živce, da plusi tega, da sem šla pač v trgovino, niti slučajno niso odtehtali mnogih minusov (požrtih živcev recimo). Zdaj, ko imam tri otroke, mi skupen obisk trgovine tudi slučajno ne pade na kraj pameti – v nikakršni zasedbi, niti če imam zraven še kakšnega drugega odraslega za pomoč. Še tistih enkrat na leto, ko me popade ne vem kakšna blaznost in jih odpeljem 'gledat igrače' v trgovino sredi mesta, mi kaj hitro postane zelo zelo žal, da sem padla na finto in si obljubim, da se česa podobnega ne grem spet lep čas.

(foto: pipandpear.ie)

Recimo, da bi se morala konkretno spomniti, kdaj smo bili nazadnje z vsemi tremi otroki v trgovini. Pomoje je bilo to lani konec avgusta, ko sem že pošteno odštevala dneve do začetka šole in vrtca, da nas je šlo vseh pet v trgovino po hrano. To je bila pač edina opcija, glede na to, da varuške nimamo, sorodnikov pa tudi ne moreva ali ne želiva non stop koristiti v namene čuvanja otrok. Saj otroci niso bili prav zares zelo poredni. Ljudje v splošnem pravijo, da so najini otroci lepo vzgojeni, pa bi rekla, da kar drži. Ampak zaradi kombinacije njihove živahnosti, pripomb, želja in špecerije kot take (ni moje najljubše opravilo) sva bila z možem na koncu kar precej nervozna. Prodajalka na blagajni naju je sočutno gledala in rekla, da tudi ona ne hodi rada s svojima dvema 'po štacunah'. Vem, kaj si ob opazovanju družine z otroki v trgovini mislijo tisti, ki svojih otrok (še) nimajo. Enako sem si mislila tudi sama, ko jih še nisem imela. Da jih starši preprosto ne znajo krotiti in da so otroci pač nevzgojeni. Ohoho, sladka zmota ...! Moje izkušnje so, da se v trgovini, pa naj bo s hrano, športnimi artikli, oblačili, čevlji, igračami ali čim drugim, otrokom pač malce sfeclja, ne glede na to, kako ljubečo, striktno, dosledno in nepotrošniško vzgojo imajo. Zato razumem, da imajo recimo v eni največjih ljubljanskih športnih trgovin poganjalčke in skiroje, ki jih otroci lahko vozijo, medtem ko starši nakupujejo. Še vseeno je treba tekati za njimi, jih klicati in na splošno paziti na to, da se ne zgodi kaj hujšega. Ampak na ta način se vseeno da malce izogniti prerekanju, kričanju, zavijanju z očmi, splošnemu teženju in metanju po tleh (obnašanje je seveda odvisno od starosti otrok/a, v veliki družini kot je naša pride na vrsto kar celotna paleta). Torej – nakupovanje z otroki je zame velik no-no. Najraje jim čevlje in oblačila kupim sama, doma pa ugotovimo, če je vsem vse prav in grem po potrebi, sama seveda, stvar zamenjati. Približno znosno je tudi, če vzamem samo enega otroka s sabo, pa še to je treba opraviti hitro, in nikakor ne gre brez vmesnega iskanja wc-ja ter napada hude žeje in lakote.

Trgovine za moj okus pač niso idealne za to, da bi se po njih sprehajali z otroki, in dejstvo je, da nakupovalni centri otrokom ne morejo ponuditi čisto nič stimulativnega v smislu koristnosti. Prav zato težko razumem, da kar velikemu številu ljudi v Sloveniji družinski obisk šoping centra predstavlja redni način preživljanja prostega časa, tudi kadar ni nujnih nakupov, in družinski šport. Živčni odrasli in prekomerno vznemirjeni otroci od tega nimajo čisto nič, ali pač? Na t.i. igralih, ki so v nakupovalnih centrih namenjena kratkočasenju otrok, pa je toliko mikrobov, da sem že večkrat slišala za to, kako je majhen otrok zbolel dan ali dva po tem, ko je prelizal vse ročaje in držala plastičnih igral v nakupovalnem središču. Zgodilo se je tudi že v naši družini. Zase vem, da mulce dosti raje kot po trgovinah peljem/va v naravo, na sprehod, igrala, izlet ali v knjižnico, ali pa pač ostanemo doma. Seveda pa se lahko vsak starš oziroma vsaka družina odloči po svoji presoji ;).