Tokratno temo bom namenila nečemu, kar že dolgo časa razmišljam. Zagotovo ste to že slišali v zvezi s kakšno drugo stvarjo, a naj ponovim
še enkrat: to, kar doživimo, vidimo in slišimo kot otroci, se globoko zapiše v
nas, pogosto za celo življenje. Zato staršem polagam na srce: ne kritizirajte
videza svojih otrok, temveč krepite njihovo samozavest in pozitivno samopodobo.
Tudi če je otrok nekoliko močnejši, 'buckast', (pre)suh, pegast, ima štrleča
ušesa, krive zobe ali pač kako drugače rahlo odstopa od povprečja ─ ne dajajmo
vrednostnih sodb o otrokovem videzu, še sploh pa ne takrat, ko nas lahko sliši.
Sem spada tudi to, da pustimo punčkam, da nosijo roza barvo, če si jo seveda
želijo nositi, tudi če nam ta barva ni všeč. Večina deklic (najbrž ne vse,
večina pa ja) prvih nekaj let življenja obožuje vse, kar je roza, vijoličasto
in bleščičasto, skratka želijo biti kot princeske. Tu so špangice, baletna
krilca iz tila, obročki za lase s pentljicami, majice z bleščičkami in podobno.
Naj jih nosijo, naj nosijo krila in oblekice, če si jih želijo. Pustimo fantom,
naj nosijo majice s spidermani, dinozavri ali avti, če tako hočejo. Saj me
razumete. Moji hčerki sta neverjetno radi odglavedopet v roza, tudi mlajšo
najbolj privlačijo take barve in vse sorte krilca, pa je stara komaj leto in
pol. In sin? Najraje ima majice s tigri, levi in dinozavri, ker so to pač
njegove najljubše živali. In čeprav je pravi suhec, hčerki pa sta bolj 'konkretni',
nikoli ne komentiram njihove kilaže ali telesnega ustroja, niti tega ne pustim početi drugim. Zdi se mi bolj
pomembno, da se ogromno gibajo, zdravo jejo in da vidijo, kako so sposobni
preplezati visoka plezala, se povzpeti na hrib ali prevoziti celo mesto s
kolesom ...
(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)
Nemalokrat se mi zgodi, da s stranko (odraslo žensko seveda) predelujeva negativne misli in podobe, ki jih ima sama o sebi in izvirajo še iz njenega otroštva. Ko sem nekoč pripravila nekaj oblačil za gospo, ki je potrebovala nekaj bolj svečanega za bližajoči praznik, se je na vse kriplje upirala krilom, čeprav je bila v njih videti naravnost čudovito. Izkazalo se je, da ji mama ni pustila nositi kril in ji je celo govorila, da jih ne more nositi, ker ima grde noge. Ta glas je gospa, ki je na skupno nakupovanje prišla z odraslo hčerjo, slišala v svoji glavi še desetletja kasneje. Ta glas ji je preprečeval, da bi si bila všeč, da bi uživala v svoji ženskosti ter se v krilu s ponosom pogledala v ogledalo. Spet druga stranka mi je opisovala, kako kot otrok ni smela nikoli nositi 'dekliških' barv, ampak samo temne, dolgočasne barve, ter nobenih volančkov, oblekic, kiča, če želite. Kot odrasla ženska je k sreči s tem sama razčistila in zdaj z velikim veseljem in ustvarjalnostjo nosi vse barve, ki so ji všeč.
Meni pa take izkušnje dajo misliti, da moramo biti pri otrocih vsekakor spodbudni glede njihove samozavesti in samopodobe. V končni fazi je to najbolj pomembno in sem prepričana, da si vsak starš to tudi želi za svojega otroka. Otroci tudi srkajo vse, kar vidijo pri starših in samozavestna mama (in oče) bo nekaj, kar bodo posvojili in odnesli s sabo v svoj odnos do samih sebe. 'Vijolično-roza doba' pa punčke itak mine pri določeni starosti in takrat ─ najbrž, moji otroci še niso tam ─ nastopi doba raztrganih kavbojk, črnih majic in (pre)dolgih las. Pa nam spet ne bo prav ;). Argument, ki ga slišim od mamic, da so krila neprimerna za tekanje, plezanje, igrala ali za zimo, pa se mi zdi prav za lase privlečen. Naj punca pod krilo obleče pajkice in je zadeva rešena.
(foto: Tina Martinec Selan/Odglavedopet)
Ni komentarjev:
Objavite komentar