Ksenija, zdi se, kot da smo ženske dandanašnji
postavljene pred kar hude pritiske. Uspešne moramo biti v službi, dosegati
osupljive rezultate, biti dobre žene, popolne mame, iznajdljive gospodinje,
kuharice, zdravnice in psihoterapevtke za potrebe lastne družine, odlične
prijateljice, poleg vsega tega pa naj bi bile tudi kar najbolj 'fit' in se
ukvarjale še s kupom zanimivih hobijev ... Smo si to breme naložile kar same
;)? Kako se ustaviti in reči 'dovolj imam'?
Tina, hvala za zelo zanimivo vprašanje. Predvsem je ključna
razlika med tem, kar si ženska sama želi delati, torej kar jo res veseli, pri
čem se počuti izpolnjena, ker ob tem ni praviloma nikoli utrujena in izčrpana,
ter tistimi opravili in dolžnosti, ki jih opravlja, ker se naj bi tako
spodobilo oz. je nujno, kajti nihče drug jih ne naredi namesto nje. Številna
pričakovanja, kaj naj bi ženska vse počela, so družbeno in zgodovinsko pogojena
in zelo globoko vsajena, ker so jih sprejele že naše prababice, babice in mame, me pa v dobršni meri od njih.
Zdi se mi, da ni ključno reči »dovolj imam«, temveč premisliti, »kaj res
hočem«. Na povezavi: http://tvojamoc.si
najdete brezplačno knjižico 'Kako poskrbiš, da se z nasmehom zbudiš' ter si z
njo pomagate razjasniti, kaj v resnici hočete.
(foto: tvojamoc.si)
Ali se ti zdi, da veliko ljudi pristane na neko službo,
delovno mesto samo zato, ker ta služba prinaša določen dohodek, čeprav v njej
ne uživajo? Kako se spopasti z nezadovoljstvom na delu, ki ga simptomatsko
opiše vsak ponedeljek izrečen stavek: 'Komaj čakam na petek!'?
Redna služba oz. prihodki izpolnjuje našo potrebo po
varnosti. Ko jo v veliki meri lahko izpolni nekaj drugega, smo sposobni
zamenjati službo, delo, ki nas ne veseli. Za začetek je nujno dvigniti svojo
vibracijo, poskrbeti, da se najprej počutimo bolje. Ni smiselno izsiljevati
sprememb v okolici, ker so samo odraz nas samih. Ko se mi spremenimo, bomo
spremenili okoliščine in ne obratno. Večina tega noče slišati, ampak je res.
Zame je zlata vreden nasvet: išči, kaj te navdihuje, delaj, kar te veseli, in
bodi hvaležna za tisto, kar imaš. Šele potem gremo na polno v akcijo, da
pritegnemo nove priložnosti, nova poznanstva, dobimo nove ideje … Podobno
pritegne podobno, zato nima smisla ostajati v negativi in se pritoževati, ker se
boste lahko samo še bolj.
Marsikdo trdo dela, gara, doživlja preizkušnje, pa vendar
službenega uspeha kar ni in ni. Kljub trudu in potu ni obljubljene povišice,
napredovanja ali boljše plače. Pride depresija, obup, živčnost, začaran krog
... Kaj je narobe? Kako se s tem spopasti?
Zgraditi moramo dovolj samozaupanja in se dovolj ceniti, da
zares začutimo, da smo vredni dobrih stvari in da si zaslužimo več. Ne gre za
besede, temveč za občutke, takrat se spremeni nekaj na naši energetski ravni,
to drugi nezavedno zaznajo in se začnejo drugače obnašati do nas. Ko se mi
drugače počutimo, drugače ravnamo in takrat smo tudi sposobni stopiti pred šefa
in dobiti, kar si zaslužimo. Skozi ta proces odkrivanja lastne vrednosti gremo
vsi, le da eni sami, boleče in počasi, eni pa si dovolijo raje pomoč in si
poiščejo ustrezno podporo, da hitreje začnejo spreminjati sebe in s tem svoje
življenje.
Pravi razlogi, zakaj smo kar nezadovoljni in nas je preveč
strah, da bi kaj spremenili, so temeljni občutki o sebi, npr. nisem v redu,
nisem pridna, nisem dovolj pametna itd. Ti nas praviloma najmočneje sabotirajo
in blokirajo, da niti zares ne
razmišljamo, kaj bi radi in kako do tega lahko pridemo. Nekako se vrtimo v
mislih: »Drugi lahko, ker so bolj pametni, bolj izobraženi, bolj sposobni,
imajo zaledje ali več denarja ali že kaj …« V resnici imajo drugi ljudje, ki so
bolj uspešni, srečni in zadovoljni, samo bistveno manj notranjih blokad, bolj
jasne cilje in se zato bolj sistematično lotijo akcije.
Kaj bi rekla, da je za vsakega človeka najpomembnejša
naloga, ko razmišlja o svojem življenju in vseh področjih le-tega (kariera,
družina, odnosi, fizična kondicija ...)? Česa v življenju potrebujemo več in
česa manj?
To lahko odkrije samo vsak zase. Res pa je za vse, da potrebujemo več stika s svojimi občutki, ker
so ti naši smerokazi. Ko se dobro počutimo, gremo v pravo smer. Kadar se slabo
počutimo, nas nekaj zvija, nas stiska, a
zamahnemo z roko in gremo vseeno po isti poti, so to signali, da smo zavili s
prave poti, zelo enostavno. Saj vsak
zase točno ve, kdaj ignorira tisti tihi glasek, misel, občutek, ki prigovarja,
kaj naj stori, a najdemo cel kup razlogov, da mu ne sledimo. Zato pa je
najpomembneje začutiti ter raziskati, kaj hočemoKo si oblikujemo svojo vizijo
življenja, začnemo zelo dobro razlikovati, česa potrebujemo več in česa manj.
Vse v življenju je prepleteno, zato tudi vidim, da v resnici
sploh ni pomembno, kje se lotimo temeljitih sprememb, saj se nam to bogato
obrestuje tudi na vseh drugih področjih. Katerokoli področje je lahko klic k
spremembi, potem pa neizogibno napredujemo na vseh ravneh, da le razumemo
mehanizem, da je treba spremeniti nezavedni program, ki ga nosimo v sebi.
Je sreča univerzalna definicija? Ali uspeh lahko merimo?
Kako vemo, da smo srečni?
Mislim, da univerzalna definicija ne obstaja, ker je
dojemanje sreče osebno in kulturno pogojeno. Osebno pa verjamem, da srečo
doživljam, ko uresničujem, kar si želim. Za to pa je nujno, da napredujem,
rastem, se osebnostno razvijam in dajem.
Uspešni smo, ko
napredujemo proti svojemu cilju.
Potrošniška kultura nam sicer uspešno vsiljuje miselnost, da sta sreča in uspeh eno in isto, uspeh pa merimo
oz. dokazujemo z denarjem, stanovanjem, hišo, večjim avtom… Če bi bilo to res,
bi bili vsi milijonarji srečni, pa so res? Niti približno. Če pa zase zastavimo
tako navdihujočo vizijo življenja, da si jo iz dneva v dan prizadevamo
uresničiti, nujno neprestano napredujemo.
Kakšno vlogo pri vsem tem po tvojem mnenju igra človekova
samopodoba? Ali jo ljudje gradijo na pravih koncih? Kako pomemben je videz?
Samopodobo razumem kot občutke, kako posameznik ali
posameznica doživlja sebe. Poglejte svoje življenje in vidite lahko, kakšno
samopodobo imate. Boleče resnično. Toda samopodoba je v večji meri ustvarjena
do približno sedmega leta in je na nezavedni ravni, zato jo lahko sami, brez
pomoči coacha ali mentorja, zgolj počasi
in še to le do določene mere spreminjamo. Vsaj takšne so moje izkušnje. Kje jo
torej kdo gradi, si lahko vsak sam odgovori.
Velik del samopodobe je vezan na naš videz. Spet ne gre toliko za to, ali smo res točno takšni
kot z naslovnice, temveč ali se dobro počutimo v svoji koži, ali sprejemamo vse
svoje obline ali pege ali barvo las. Tu se mi zdi, da je mnenje in nasvet
strokovnjaka še kako dobrodošlo. Ko ženska začuti, da je lahko lepa in čudovita
s primerno barvo las, obliko pričeske, s pravimi barvami in kroji, takrat to
izredno pozitivno vpliva na samopodobo. Lahko je tudi to nekakšen zametek
večjih in nezadržnih pozitivnih sprememb. Osebno sem najhitreje začutila, da se
dojemam drugače, ko se lepše uredim. Seveda ni to edino, na čemer gradimo, je
pa zelo opazen del v mozaiku samopodobe.
Kakšno je tvoje mnenje o pomenu prvega vtisa? Kaj pa si
misliš o tem, da je človek tako notranje kot zunanje bitje in da tudi urejena
zunanjost odraža urejeno notranjost?
Ljudje imamo radi lepoto, urejenost, harmonijo. Večinoma to
opazimo najprej pri oblačilih, frizuri in make-upu, zato nas urejeni ljudje
bolj pritegnejo in kdor se tega zaveda, to rade volje upošteva. Še posebno
velja, da je prvi vtis najbolj ključen ravno v poslovnem svetu, kjer dobiš
pogosto samo prvo priložnost. Če takrat prepričaš ljudi, potem morda dobiš še
drugo.
Hkrati pa sem pri sebi in pri kar nekaj svojih strankah
opazila, da bolj ko smo notranje usklajeni, bolj nekako naravno se nam zdi, da
smo tudi skladno oblečeni, z urejeno frizuro, ženske tudi vsaj malo naličene.
Mislim, da to ljudje enostavno vemo, zato pa nas tudi avtomatično bolj
pritegnejo urejeni ljudje, ker nekako zaznavamo to povezavo med notranjo in
zunanjo harmonijo. Ko smo mi sami v harmoniji s seboj, opazimo tudi, kdo je
samo urejeno oblečen, notri pa izgubljen,
torej kdo je zgolj narejen, in zato manjkrat nasedemo lažnemu prvemu
vtisu.
Kaj je tvoja definicija skladnosti, dobrega sloga? Kakšen
človek te pritegne? Je lepota 'merljiva' ali gre za kaj drugega?
Zame je skladnost celota: barve, kroji, frizura, ličila in
velika mera zaupanja vase in sočutja, ljubezni
do drugih. Od nekdaj me pritegnejo ljudje, ki žarijo. Torej njihov
nasmeh in slog odražata zadovoljstvo v življenju, s samimi seboj ali vsaj s
svojim napredkom.
Ne vem, če je lepota merljiva, je pa dosegljiva vsaki
ženski. Strinjam se z Audrey Hepburn, meni najljubšo stilsko ikono, ki je
rekla: »Lepota ženske ni v oblačilih, ki jih nosi,
postavi ali načinu, kako si počeše lase. Lepota ženske mora biti vidna iz
njenih oči, ker so te vrata v srce, kjer najdemo ljubezen.«
Ne sledim modnim smernicam, ker imam raje kakovostne osnovne
kose, obvezno pa preberem blog Odglavedopet, ker izvem vse novosti za posamezno
sezono in kjer so nasveti predvsem zelo življenjski in uporabni zame kot
žensko, ki gradi svoj posel in vzgaja tri otroke.
(Ksenija in Tina na dogodku '500 podjetnic', foto: Ksenija Krevs/tvojamoc.si)
Ni komentarjev:
Objavite komentar