sobota, 27. julij 2013

Intervju: Ana Jelinič

Mlado modno oblikovalko Ano Jelinič sem občasno srečevala v butiku sredi mesta, kamor pogosto zahajam, in njena prijaznost in simpatičnost sta mi dali idejo, da bi jo poprosila za intervju za Odglavedopet. Intervjuji na blogu se mi zdijo krasen način, kako tudi bralkam in bralcem bolje predstaviti meni zanimivo osebo. Ana je bila tudi tista, ki mi je prijazno razkazala Squat in ob tej priliki sem ji tudi zastavila nekaj vprašanj. Občudujem njeno delo v slovenskem modnem prostoru, zanj pa je prejela že številne nagrade in priznanja. Ana je zelo zaposlena oblikovalka, saj dela kolekcije za teden mode, sodeluje v projektih v okviru Squat-a, poleg tega pa ima že določen krog strank, s katerimi redno sodeluje. Trenutno tudi zaključuje magistrsko nalogo (prišepnila mi je, da se v njej ukvarja s torbami). 


Ana, v svoji dosedajšnji karieri si prejela že kar nekaj nagrad in priznanj za svoje oblikovalsko delo. Kaj bi sama izpostavila pri svojem delu, kaj je njegova kvaliteta, v čem si drugačna, izstopajoča ...?
Rekla bi, da morda izstopam po drugačnih, subtilnih oblačilih, skozi moje delo se izraža tudi moja osebnost, to, kakšna sem. Nagrade so neka potrditev. Ravno ta mesec sva z Anđelo Lukanović dobili priznanje v Londonu (Visionary International Collection) kot edini nagrajeni tujki (Slovenki) med samimi Angleži, tako da je to kar velika stvar.

Si članica skupine mladih oblikovalcev Young @ Squat. Lahko poveš malo več o tem, zakaj se mladi oblikovalci z NTF-ja združujete pod tem imenom? Kakšne so prednosti? So tudi kakšne slabosti?
Zoran Garevski in Nataša Peršuh sta bila naša mentorja na NTF in sta tiste, ki so se njima zdeli dobri, povabila k sodelovanju. Zdaj nas je vseh skupaj trinajst. Delamo tako skupne kolekcije kot tudi posamične. Tukaj imamo prodajno galerijo, kjer imamo evente ter razstavljamo svoja in tuja oblačila. Tukaj lahko stranke tudi pridejo v osebni kontakt z nami oblikovalci. Prednost je tudi v tem, da več kot nas je skupaj, bolj smo prepoznavni in lažje je delo, tudi s stroškovnega vidika.

Kaj te pri tvojem delu (če govoriva o oblikovanju zgolj z vidika umetnosti) najbolj vleče, inspirira, kaj ti je v izziv? Je to forma, tekstura, morda barva ali kaj povsem drugega?
Zanimata me forma in tekstura, kako oboje povezati in uravnotežiti, da ni niti enega niti drugega preveč. Kako narediti novo oblačilo, v katerem se vse skupaj poveže v neko 'sožitje'.

Ali se ti zdi, da načeloma obstajata dve vrsti oblikovanja oblačil, na eni strani so oblačila kot umetniška dela, ne nujno z neko uporabno vrednostjo in na drugi strani oblikovanje za 'realne' ženske (ali moške), ki imajo realne zahteve glede uporabnosti, nosljivosti, vzdrževanja, kombiniranja, ne nazadnje tudi cene nekega oblačila ...?
Večina nas dela stvari, ki so nosljive, se dajo kombinirati, so pa tudi projekti, kjer daš poudarek v svojo bolj umetniško plat, v katerih se bolj izživiš, da oblačilo postane že skoraj kiparski objekt. Iz teh stvari se potem pogosto izpelje tudi kakšno kolekcijo, ki je bolj nosljiva. Oblačila, ki so bolj umetniška, pridejo v poštev za kakšne galerijske evente, z njimi se tudi predstavljaš in to ljudi pogosto zelo pritegne; na ta način se ustvarja tudi oblikovalčevo ime.

V čem je največji problem ali izziv slovenskega oblikovanja v smislu trga? Ali Slovenke in Slovenci ne znamo ceniti domačih oblikovalcev, ne prepoznamo kvalitete, preprosto 'ne damo' dovolj na to, ali izdelki oblikovalcev niso konkurenčni svetovnim gigantom masovne tekstilne potrošnje ...?
Jaz mislim, da smo slovenski oblikovalci dobri. Problem je morda v družbi, ki ustvarja statusne simbole – npr. Guccija, Missonija, Prado, ... vsi poznajo, neke Ane pač ne (smeh). Brand je zelo pomemben, na tem je treba delati, saj ko si ustvariš ime, te prepoznajo in vzljubijo. Pogosto je pri nas problem ta, da se ne znamo prodati. Lahko si zelo dober, pa če se ne znaš prodati ...
Fashion Week se mi zdi zelo dobra priložnost za vse slovenske oblikovalce, ker je dobro spromoviran, predstaviš se pred veiko množico. Je pa res, da je temu podobnih dogodkov zelo malo.

Kako bi definirala (osebni) stil?
Da se oblečeš tako, kot tebi paše, da izražaš svoj življenjski slog in da se v tem dobro počutiš.

Kako gledaš na modne trende?
Trendi so (smeh), vendar se ne zgledujem po njih, ampak delam po svojih občutkih. Trendov je zadnje čase tudi že toliko, da karkoli narediš, te lahko na koncu nekam umestijo. Toliko je tudi že subkultur, da sploh ne morem več vsemu slediti.

Kaj opaziš na ženski, ki te pritegne – je to lepota, dober stil, njena osebnost ali kaj drugega?
Mislim, da dober stil.

Kaj bi rekla, da so dobre strani oblačenja Slovenk, ne le znanih, ampak tudi tistih, ki jih videvaš vsakodnevno na ulici ali v vaši  trgovini?
Da se trudijo biti ustvarjalne, zdi se mi, da je tega vedno več. Že redko vidiš žensko v samo 'neki majici', ampak se večinoma trudijo ustvariti svoj poseben stil.

Kaj pa te na stilu Slovenk moti? Kaj pogrešaš?
Več slovenskih oblikovalcev (smeh).

Kakšen je naš 'nacionalni attitude' do oblačenja, osebne urejenosti, stila? Kako se oblačimo v primerjavi z ženskami v tujini?
Mogoče smo malo bolj zadržane, sramežljive, ne upamo si toliko. Ampak napredujemo v pozitivnem smislu.

Kako ocenjuješ oblačenje in stil moških v Sloveniji? Kaj ti je všeč, kaj bi izboljšala?
Moški so zelo klasični (tudi moj, ha ha). Drugače bi rekla, da so čisto v redu urejeni. Vse več je tudi mode za moške, tako da se mi zdi, da se počasi že znajo tudi zrihtati.

Glede na to, da imaš to prednost, da si kot oblikovalka lahko oblikuješ svoja oblačila, ali si vseeno dovoljuješ razmislek o tem, kaj boš oblekla, kako skombinirala ...? Se tudi tebi dogaja znana ženska dilema, da zjutraj stojiš pred (polno) omaro in se ti vendarle zdi, da nimaš kaj obleči?
Seveda se zgodi, saj smo ženske. Prav zase zelo redko šivam. Včasih si vzamem ali prilagodim kaj iz svoje kolekcije. Vse manj pa kupujem v trgovinah; kupujem si raje dražje in manj, pa tisto res nosim. Sem pa pretežno v črnem z občasnimi izbruhi živih barv. Nimam pa tega, da bi morala biti obvezno v črnem. V črni se dobro počutim, ni pa mi obvezna. Edino z rdečo imam malo več težav (smeh).

Za konec še nekaj kratkih vprašanj:

čevlji, ki jih kupim in nosim, so/morajo biti ...
udobni.

kvaliteta ali kvantiteta (v omari) ...?
kvaliteta

moj(i) najljubši parfum(i) ...
Comme des Garçons

v omari nimam nikoli dovolj ...
zadnje čase tunik

za dušo poskrbim z
...
z novo torbico

čez 10, 20 let se vidim ...
doma.


foto: Tina Martinec Selan

Ni komentarjev:

Objavite komentar