Ana, v svoji dosedajšnji
karieri si prejela že kar nekaj nagrad in priznanj za svoje oblikovalsko delo.
Kaj bi sama izpostavila pri svojem delu, kaj je njegova kvaliteta, v čem si
drugačna, izstopajoča ...?
Rekla bi, da morda izstopam po drugačnih, subtilnih
oblačilih, skozi moje delo se izraža tudi moja osebnost, to, kakšna sem.
Nagrade so neka potrditev. Ravno ta mesec sva z Anđelo Lukanović dobili
priznanje v Londonu (Visionary International Collection) kot edini nagrajeni
tujki (Slovenki) med samimi Angleži, tako da je to kar velika stvar.
Si članica skupine
mladih oblikovalcev Young @ Squat. Lahko poveš malo več o tem, zakaj se mladi
oblikovalci z NTF-ja združujete pod tem imenom? Kakšne so prednosti? So tudi
kakšne slabosti?
Zoran Garevski in Nataša Peršuh sta bila naša mentorja na
NTF in sta tiste, ki so se njima zdeli dobri, povabila k sodelovanju. Zdaj nas
je vseh skupaj trinajst. Delamo tako skupne kolekcije kot tudi posamične. Tukaj
imamo prodajno galerijo, kjer imamo evente ter razstavljamo svoja in tuja
oblačila. Tukaj lahko stranke tudi pridejo v osebni kontakt z nami oblikovalci.
Prednost je tudi v tem, da več kot nas je skupaj, bolj smo prepoznavni in lažje
je delo, tudi s stroškovnega vidika.
Kaj te pri tvojem delu
(če govoriva o oblikovanju zgolj z vidika umetnosti) najbolj vleče, inspirira,
kaj ti je v izziv? Je to forma, tekstura, morda barva ali kaj povsem drugega?
Zanimata me forma in tekstura, kako oboje povezati in
uravnotežiti, da ni niti enega niti drugega preveč. Kako narediti novo oblačilo,
v katerem se vse skupaj poveže v neko 'sožitje'.
Ali se ti zdi, da
načeloma obstajata dve vrsti oblikovanja oblačil, na eni strani so oblačila kot
umetniška dela, ne nujno z neko uporabno vrednostjo in na drugi strani
oblikovanje za 'realne' ženske (ali moške), ki imajo realne zahteve glede
uporabnosti, nosljivosti, vzdrževanja, kombiniranja, ne nazadnje tudi cene
nekega oblačila ...?
Večina nas dela stvari, ki so nosljive, se dajo kombinirati,
so pa tudi projekti, kjer daš poudarek v svojo bolj umetniško plat, v katerih se
bolj izživiš, da oblačilo postane že skoraj kiparski objekt. Iz teh stvari se
potem pogosto izpelje tudi kakšno kolekcijo, ki je bolj nosljiva. Oblačila, ki
so bolj umetniška, pridejo v poštev za kakšne galerijske evente, z njimi se
tudi predstavljaš in to ljudi pogosto zelo pritegne; na ta način se ustvarja
tudi oblikovalčevo ime.
V čem je največji
problem ali izziv slovenskega oblikovanja v smislu trga? Ali Slovenke in
Slovenci ne znamo ceniti domačih oblikovalcev, ne prepoznamo kvalitete, preprosto
'ne damo' dovolj na to, ali izdelki oblikovalcev niso konkurenčni svetovnim
gigantom masovne tekstilne potrošnje ...?
Jaz mislim, da smo slovenski oblikovalci dobri. Problem je
morda v družbi, ki ustvarja statusne simbole – npr. Guccija, Missonija, Prado,
... vsi poznajo, neke Ane pač ne (smeh). Brand je zelo pomemben, na tem je
treba delati, saj ko si ustvariš ime, te prepoznajo in vzljubijo. Pogosto je
pri nas problem ta, da se ne znamo prodati. Lahko si zelo dober, pa če se ne
znaš prodati ...
Fashion Week se mi zdi zelo dobra priložnost za vse
slovenske oblikovalce, ker je dobro spromoviran, predstaviš se pred veiko
množico. Je pa res, da je temu podobnih dogodkov zelo malo.
Kako bi definirala (osebni) stil?
Da se oblečeš tako,
kot tebi paše, da izražaš svoj življenjski slog in da se v tem dobro počutiš.
Kako gledaš na modne trende?
Trendi so (smeh),
vendar se ne zgledujem po njih, ampak delam po svojih občutkih. Trendov je
zadnje čase tudi že toliko, da karkoli narediš, te lahko na koncu nekam
umestijo. Toliko je tudi že subkultur, da sploh ne morem več vsemu slediti.
Kaj opaziš na ženski, ki te pritegne – je to lepota,
dober stil, njena osebnost ali kaj drugega?
Mislim, da dober stil.
Kaj bi rekla, da so dobre strani oblačenja Slovenk, ne le
znanih, ampak tudi tistih, ki jih videvaš vsakodnevno na ulici ali v vaši trgovini?
Da se trudijo biti ustvarjalne, zdi se mi, da je tega vedno
več. Že redko vidiš žensko v samo 'neki majici', ampak se večinoma trudijo
ustvariti svoj poseben stil.
Kaj pa te na stilu Slovenk moti? Kaj pogrešaš?
Več slovenskih oblikovalcev (smeh).
Kakšen je naš 'nacionalni attitude' do oblačenja, osebne
urejenosti, stila? Kako se oblačimo v primerjavi z ženskami v tujini?
Mogoče smo malo bolj zadržane, sramežljive, ne upamo si
toliko. Ampak napredujemo v pozitivnem smislu.
Kako ocenjuješ oblačenje in stil moških v Sloveniji? Kaj
ti je všeč, kaj bi izboljšala?
Moški so zelo klasični (tudi moj, ha ha). Drugače bi rekla,
da so čisto v redu urejeni. Vse več je tudi mode za moške, tako da se mi zdi,
da se počasi že znajo tudi zrihtati.
Glede na to, da imaš to prednost, da si kot oblikovalka
lahko oblikuješ svoja oblačila, ali si vseeno dovoljuješ razmislek o tem, kaj
boš oblekla, kako skombinirala ...? Se tudi tebi dogaja znana ženska dilema, da
zjutraj stojiš pred (polno) omaro in se ti vendarle zdi, da nimaš kaj obleči?
Seveda se zgodi, saj smo ženske. Prav zase zelo redko šivam.
Včasih si vzamem ali prilagodim kaj iz svoje kolekcije. Vse manj pa kupujem v
trgovinah; kupujem si raje dražje in manj, pa tisto res nosim. Sem pa pretežno
v črnem z občasnimi izbruhi živih barv. Nimam pa tega, da bi morala biti
obvezno v črnem. V črni se dobro počutim, ni pa mi obvezna. Edino z rdečo imam
malo več težav (smeh).
Za konec še nekaj kratkih vprašanj:
čevlji, ki jih kupim in nosim, so/morajo biti ...
udobni.
kvaliteta ali kvantiteta (v omari) ...?
kvaliteta
moj(i) najljubši parfum(i) ...
Comme des Garçons
v omari nimam nikoli dovolj ...
zadnje čase tunik
za dušo poskrbim z ...
z novo torbico
čez 10, 20 let se vidim ...
doma.
foto: Tina Martinec Selan
Ni komentarjev:
Objavite komentar