Petra, tisti, ki te poznajo preko intervjujev v medijih, te
poznajo predvsem zaradi tvoje hčerke Sofie, ki ima redko kromosomsko napako, zaradi katere si ustanovila Zavod 13 za pomoč staršem posebnih otrok.
Tako se intervjuji s tabo obvezno dotikajo vsega, kar ti je prineslo
starševstvo otroka s posebnimi potrebami, pa kot mami treh majhnih otrok, ter o
manj lepih vidikih življenja, kot so obiskovanje zdravnikov, bolnišnic, terapij
in podobno. Odkar pa pišeš svoj blog, te lahko spoznavamo tudi z drugega zornega kota.
V tem intervjuju bi rada spregovorila s Petro kot žensko,
kakršno poznam že od zdavnaj – ko še nisva imeli otrok in sva vedno na dolgo in
široko debatirali o modi, pa o ličenju, parfumih, modnem časopisju in podobno.
(foto: E2RD)
Odkar te poznam, si namreč vedno bila na
tekočem s trendi, vedno brezhibno urejena, vedno si malce štrlela ven iz nekega
povprečja tvojega rodnega Maribora. Ali si od nekdaj prava 'girl's girl' ali je
bilo kdaj drugače?
Štrlela sem v črnih oblačilih in z nepočesanimi dolgimi
lasmi, medtem ko je mama upala, da bom nekoč le oblekla vsaj krilo. Študij se
je obrnil v bolj nosljivo smer in nekoliko vpadljivo zunanjost ob večerih, ko
sem res tu in tam oblekla kratko krilo in pete.
Kako bi rekla, da se z
leti spreminja tvoj odnos do lastne urejenosti, do nakupov, ...?
Vlagam v večne kose in nikakor ne varčujem pri vrhnjih
oblačilih. Ne zapravljam pri cenenih majicah, kupim pa kvaliteten tekstil ne
oziraje se na znamko. Tako sem denimo v Modianinem outletu odkrila slovensko
znamko MH, ki jo kvari le izredno neestetski logotip, sicer sem zelo
zadovoljna. Danes vem, katere barve so prijazne do mojih las, tona kože in
osvojila sem ustrezne kroje bodisi kavbojk ali oblek. Bolj sem odprta za
barvito in ne skrivam se v črnem. To obdobje je že davno za mano. Rada imam
neobičajne barve in retro kroje. Po moji oceni je bila ženska v petdesetih in
šestdesetih poslednja dama, danes so vse te smernice še kako žive, dam pa je
vedno manj.
(foto: Rene Gomolj)
Zaradi narave svojega
dela, pa tudi sicer, ker si zelo družabna, imaš veliko stikov z ženskami in
damami. Kaj opažaš pri njih, so za tvoja (precej visoka) merila dovolj urejene
ali ne?
V celem mestu čez dan opazim zelo malo žensk, ki so res
urejene. Dame najdem le v gledališču ali na izbranem večernem dogodku. Iskreno
pogrešam ženske mojih let, ki bi imele svoj poosebljen stil. V domačem mestu bi
glede na vozni park morali imeti same odlično oblečene ženske, pa temu ni tako.
Bi lahko izpostavila
kakšno žensko iz Slovenije ali tujine, ki ti je po svoji estetiki in urejenosti
še posebej blizu?
Andreja Japelj je tista Mariborčanka, ki bi se s svojeglavo
nonšalanco, vedno damskim pridihom in
unikatnim slogom lahko postavila ob bok vsem velikim. Pravzaprav jo
iskreno občudujem in sem vesela, ko jo tako urejeno srečam v mestu. Žal je
izjema in redek primerek, ki bi pri svojih letih ohranjala mladostni pridih z
urejenim videzom.
Nekoč si v nekem
intervjuju zapisala nekako v smislu, da ne maraš, kadar se ženske zaradi svoje
neurejenosti izgovarjajo na materinstvo ali na majhne otroke. Se ti zdi to
pogosto? Ali je po tvojem mnenju veliko dela, ki ga majhni otroci nedvomno
prinašajo, vseeno združljivo z urejenostjo in s tem, da smo še vedno ženske?
Doma imam tudi sama povsem običajna oblačila, ki jih zaradi
Sofiinih zahtev perem po tekočem traku, ko pa stopim iz stanovanja, se običajno
uredim, kot da me čaka kaj posebnega. Ugotovila sem, da za 'navadni' izgled ali
kaj posebnega potrebujem povsem enak čas, se pa v slednjem počutim veliko bolje.
Zadnje mesece si res težko vzamem čas za svojo frizerko, ki je na drugi strani
mesta, vendar imam zato le ozaljšano svojo barvo in dolžino, ki s krtačo še
vedno ponuja urejenost. Za narastek in poškodovane konice ni nobenega
opravičila.
Kakšen je po tvojem
mnenju pomen osebne urejenosti v splošnem? Je videz nekaj površinskega,
pavšalnega ali ima še kakšno 'dodano vrednost'?
Urejenost je del mene. Nikakor ne pogojuje moje osebnosti,
ampak je odsev tistega, kar sem. Nikoli nisem razumela, da bi naj recimo
duhovnost prezirala zunanjo urejenost. Zame je estetika pomembna in jo
vključujem v ambient, kaže se v mojem slogu in je ne zanemarjam. Ne le zato,
kako me zaradi tega dojema moja okolica, ampak kot rečeno, v tem urejenem slogu
se počutim odlično. Rada kombiniram superge s krilom ali si jih nadenem za
hitri sprehod po parku. Športna oblačila pa nosim le, ko vodim pilatesterapijo
vsak ponedeljek zvečer.
(foto: Rene Gomolj)
Nekatere ženske mi
povejo, da njihovim možem ni pomembno, kako so urejene, spet druge poudarjajo,
da se urejajo predvsem za svoje može in partnerje, da prav zanje kdaj pa kdaj
oblečejo krilo, visoke pete in podobno. Kakšen je tvoj mož in kakšna je njegova
vloga pri tvoji urejenosti, ima nate kakšen vpliv?
Mož me je resnično spreobrnil iz športnega udobja, ki sem mu
jaz rekla športna eleganca, zanj pa ta izraz sploh ne obstaja, k damski
umirjenosti. Hvaležna sem mu, da sem ob njem odkrila ženstvenost, rdečo šminko
in visoke pete. Na čase je le preveč neizprosen, ko pozabi, da imam tri otroke
in nobene hišne pomočnice. Sicer pa je tudi sam redek primerek in se z otroki
odpravi v park recimo v črnem suknjiču in 'plesnih' čevljih. Dober zgled, bi
lahko rekli.
Imaš raje 'listanje' po
spletnih modnih straneh ali po pravi, svetleči, dišeči reviji? Katera je tvoja
najljubša modna literatura, kje iščeš svoje inspiracije za vsakodnevno
kombiniranje, za posebne kose ...?
Če sem včasih prisegala le na ameriško različico Vogue, sem
danes odprta tudi za druge modne revije (Harper's Bazaar, Porter, W magazine,
Elle). Uživam ob pogledu na fotografije tujih blogov, ki ponazarjajo ulično
modo. Do najboljših kombinacij pa pridem, ko mi zmanjkuje časa za iskanje
želenega kosa in nato pride do povsem novega 'looka'. Ob zadnji večerni
priložnosti, ko je izrez na obleki bil prevelik in sem iskala broško, sem si
pomagala kar z malo večjim uhanom, saj sta v spalnici otroka že spala. Kot kaže,
sem izurjena za hitro urejanje in uporabo različnih modnih dodatkov, da bi šla
iz hiše zadovoljna.
Nazadnje še vprašanje:
kaj si najraje kupiš, tako za dušo? Brez česa ne gre in kaj je obvezno zlo? Bi
izpostavila kakšne konkretne znamke? Daješ prednost kvaliteti ali kvantiteti?
Za dušni mir so gotovo čevlji, saj s številko 35 v domačih
trgovinah ostajam bosa. Znamko Marella sem vzljubila, saj so redki v mestnem
jedru, ki ponujajo kvalitetne in damske kose. Najpogosteje kupujem vrhnja
oblačila in obleke, ki jih uporabim za javne dogodke, povezane z našim zavodom.
Posebne tope in jeans pa mi v glavnem ponuja Sisley. Sicer pa preproste majice
kupim kar v H&M-ju, kjer imajo že organski bombaž. Nujno zlo so nogavice.
Vendar jih nosim, kadar so temperature prenizke in bi brez njih gotovo zbolela.
Zato se vedno sprašujem, kako sredi zime zdržije vse tiste mične gospodične, ki
čakajo na modne revije velikih mest.
Res vsega zmožna šivilja mi veliko kosov spravi iz videnega v
oblečeno. Pozna se, da je delala pri zahtevnem krojaču, zato je krajšanje,
ožanje, preurejanje že kupljenih oblačil zanjo mačji kašelj. Galerija E2RD pa me
je navdušila nad vpadljivimi uhani, potem ko sem nosila le njihove vidnejše
ogrlice. Sedaj vem, da ob ušesnih okraskih ne potrebujem nobenega drugega
težjega kosa.
(foto: Stanko Gruden)